Robert Kaše, pesmi

Zakaj se enkrat ne zbudimo, v svetu kot si ga želimo, brez bomb, raket in vojnih ptičev, svetu brez vseh teh mrličev? Zakaj enkrat se ne neha, vrtenje tega kroga greha, sovraštva druge vere, rase, vračanja v minule čase? Zakaj vojne se končajo, a vedno nadaljevanje imajo, kakšen smisel vojskovanja, ki nikomur ne izboljša stanja? Zakaj voditelji trdijo, da proti vojnam se borijo, pa vsi trgujejo z orožjem, pridigajo o redu strožjem? Zakaj verjamemo lažnivcem, in kimamo tem prepirljivcem, govorijo o svobodi, ko se brez sodb pobitim sodi? Zakaj besedo damo tistim, ki sledijo ciljem čistim, saj smrtno ljubijo svoj narod, a le smrti dajo zarod? Zakaj nekdo Boga omenja, ko se za orožje drenja, čemu bi ljubil Bog morilce, bolj kot milosti prosilce? Zakaj tegobam tega veka, človeška zloba še doteka, nasilje nikomur ni potrebno, težav ne manjka nam osebno? Zato ta pesem le še ena, a neuslišana nobena, pove pač pesnik svojo misel, naprej se umira za nesmisel.

Pozabi vse in sprosti se, telo utrujeno je, postelja naj sprejme te. Počitek te umirja, svet naj po svoje  dirja, križbožji je na čelu, pogled v milost na razpelu. Dan je davno že za nama, ostala sva  v mislih sama, vse naj nežno se pogladi, z mirom božjim se ogradi. Angel čelo ti poljubi, varstvo svoje ti obljubi, zavij v toplo se odejo, naredi si pred svetom mejo. Pozabi kar bilo je, noč hladi naj tvoje boje, vse dobro je nocoj pri tebi , pomiri bitje plašno v sebi. Glavo mehko si podloži, pogled še en nameni roži, luč naj  blaga se utrne, molitev nežna srcu vrne. Tema mehka te varuje, sanj prijetnih ti nasuje, pot do jutra bodi gladka, noč prespana najbolj sladka. Spanec z zdravjem te ovije, misli pred strahovi skrije, počivaj mirno v božjem varstvu, mir naj vlada vsemu stvarstvu.

Kdor z modrostjo se ukvarja, v življenju žalost si podarja, bolj kdo išče smisel vsega, manj veselja ima do tega. Vsak dan si naredi zase,  vedno si polepšaj čase, izkoristi kar pokaže, da lahko se z lepim izkaže. Zjutraj vstani dobre volje, tudi če bilo že bolje, namešaj kavo si bolj sladko, med na kruh namaži gladko. V omari najlepše si izberi, ne glej, da ni povsem po meri, ker bi v sivini zgledal tečen, obleci pisano in bodi srečen. Vremenu se ne pusti zmesti, niti kaosu na cesti, kar zgodi se, naj te uveri, da danes vse se v dobro usmeri. Ko si prost se vdaj lepoti, vremena in narave vsej krasoti, glasbi, umetnini in besedi, vsemu, a le z veselimi pogledi. Odgovarjaj vsem prijazno, tudi če je vprašanje prazno, ptic klepet je brez vsebine,  a trenutki slavca umetnine . Da si naročil srečo dneva, vsem prijetno naj odmeva, naj bo dan za pozitivo, najboljše v vsem si išči živo. Veselje mnogo ne zahteva, vendar rado ne sameva, krog družbe bližnje in sproščene, žalost in skrbi ...

Resničnosti nikoli ne spoznaš,  živiš podobo kot razum ti jo sestavi, le toliko je da, da prepoznaš, vlogo in smisel si v tej predstavi. Postavljen za neko izpolnitev, kaj manjka zgodbi, če v njej te ni, v neskončnost vsega ponovitev, za opravilo, ki komu se potrebno zdi. V kalupih smo uliti dokončanih, zadeti v svoje čase in poveze, samih sebe nikoli prepoznanih, postali del smo skupnostne obveze. Kaj bo storilo posejano seme, z bitjem svojim, da ga uresniči? Na zemljo preložilo svoje breme, telo izpolnjeno kot je in se izniči. Vse kar ostane so le sanje, vidiš svet, užitek v njem, nagrada, življenja blisk ti je prekinil spanje,  pozaba  času časnemu le vlada. Razpadel album sličic bledih, izginula s kamnov so imena, vse manj spominov osamelih, življenje bo oddelana izmena.

Razločiti pravo in nevredno, ni tako preprosto vedno in razmejiti vse preprosto, od kar ni , ne gre pogosto. Kar na prvi videz ni v redu, prepusti drugemu pogledu, kdor rad slika zapleteno, morda ima pozornost razpršeno. Stvar narejena zame, je nekaj kar le enega prevzame, drugim želja pač pobegne,  jih kaj drugega pritegne. Vprašanje okusa - se poreče, a s tem bistvu se odreče, da prepoznati željo pravo, težje je kot le obrníti glavo. Kdor točno ve kaj hoče, z izbiro se motiti noče, ta, ki se z  izbiranjem ukvarja, zmedo v glavi si ustvarja. Vse od kraja moraš jesti, so rekli in za mizo dali sesti, ni modrost ta le za hrano, še za marsikaj v življenju dano. Če je izbira dobra, slaba, vzeti boljše ni spozaba, vse živo stvarstvo se prigrabi tistega kar najbolj rabi. Izbor naravni bistvo vsega, kdor drugače misli tvega, a če najboljše se izbira, od kod potem različnost izvira? Da ni vsem vse enako, modrost v sebi skriva tako, da tisto kar izbirčnež išče, narava najprej ne poišče...

Telo čudovita je stvaritev, življenja najdragocenejša daritev, popolno izgrajen organski stroj, z zavestjo v eno ulit, osebno tvoj. To je pač tema najvažnejša, razprava o njej je najglasnejša, hrana, gibanje, duševnost, skladnost, trajnost, sama umetnost. Pripomočki, nasveti in pripravki, življenja polni so opravki, kar je novega postane sveto, modrosti vplivnice-, takoj sprejeto. Novega je veka vera, mladostnost in užitkov mera, a žal, tudi najbolj trdnega med nami, iz prijetnih sanj telo kdaj zdrami. Stroju okvara je domača, upravljavca voljo zdaj zavrača, ne deluje eno ali drugo, telo odlično, a z ovirano uslugo. Motorju starem cevka popustila, na zglob pogonski rja navalila, zgradba nasvetov se v prah podere, bolečina voljo ti do njih pobere. Različni smo, ki kdaj trpimo, tegobam pa vsi radi ubežimo, vsak živi s svojimi občutki, želja vseh, brez bolečin trenutki. S telesom sprt ni dobro biti,  kar zmanjka, ne bo se dalo skriti, bolečina dolgo pač ne laže, razpoloženje kmalu vse...

Večerni mrak ko tih korak, rdeča zarja mi poboža, ustvarjen za trenutek tak, da svet se zdi cvetoča roža. Poletja zadnji vzdih, zašel v hlad jeseni, pokazal zraku še en dih, ga sprejel v objem megleni. Kot toliki, ta dan odhaja, zgodbe svoje s sabo nese, skladnica spominov vztraja,  nemir v sanje mi zanese. Žalosten ta dnevni čas, ko noč použije upe svetle, ponočnih ur bo dolgi obraz, čuvaj cvetlic, ki zjutraj vzcvetle. Zamaknjen vase tih večer, nemirnemu pokój prinese, z mehkobo varuje mu mir, lučem temá spusti zavese. Ta dan prehodil svojo pot, k nočitvi ga pospremim, a kaj zapustil v meni zmot, to s srcem se pomenim. Dan vedno obrne se v večer, in svet nastavi noči lice, a zakaj meni, v nemir srca, spet in spet ponavlja klice?

Prestar si, da bi pisal o ljubezni, ti že bolj pristoji kaj o bolezni, ljubavna tema gre pač mlajšim, ki so bližje časom slajšim. Ne v politike se spuščat, ti ne znajo več odpuščat, vemo vsi, da besede njih slepilo, a maščevanje vseeno bo sledilo.   O sosedih pač ne piši, če rad imaš mir v hiši, se najde marsikje predpražnik , še hitreje pa čez plot sovražnik.   Če o zdravstvu bi kaj pisal, hitro se boš vanj zabrisal, vsem se zdi vse narobe, a kam boš šel, ko so tegobe.   Čez šolstvo bi še pregovarjal,  najbrž se boš zagovarjal, od ljudi, ki so ti dobro znani, argumenti drugačni bodo dani.   Na državo se brž skoplješ, dokler do obisti ne razkoplješ, stanja, kakor ga imamo, ker domovino ljubiš, pusti dramo.  Mnogter se tudi v cerkev spušča, takrat ko spomin ga že zapušča, na staro mater, ki molila, da ga bolezen v zibki ne bi pogubila.   Vreme tema je hvaležna, njega kritika pretežna, na to se tako dobro vsi spoznamo, da za "kar nekaj" jo imamo. ...

Na svetu je veliko dobrih ljudi, vedno pripravljenih pomagati, ne smemo jih razočarati, s tem, da se nam slabo godi. Dobre ljudi težko opaziš, v vsakdanji sivini se skrijejo in se nič prej ne odkrijejo, dokler težav ne oplaziš. Potem pridejo od nekod, tolažijo, pomagajo, sodelujejo, vse kar pač dobri ljudje delajo, skrbijo, da bi bilo ljudem dobro povsod. Nič ne čakajo, da jih kdo kliče, sami pridejo ko vidijo težave, uredijo, da se stvari delajo prave ali pa, da se prave ljudi poišče. Ti dobri ljudje smo vsi mi, pokažemo se takrat ko je treba, čeprav za dobroto je vedno potreba, pogledaš in vidiš da v potrebi so vsi. Ne spreglejte dobrih ljudi, niso takšni ker bi se radi kazáli, njim ni vseeno kje ste ostali, človek je dober, ker se dober rodi.

Danes se bo to zgodilo, sem dolgo se pripravljal, kar nekaj preiskav minilo, iskreno-, jaz bi se še obotavljal. A vrtiljak sistemski kroži, vrtim se z njim, ko sem na njemu, dokonča za kar se sproži, prepustim dogodkom se objemu. Tesnobo preganjajo z rutino, dobite to in ono, naredite tisto, možgani misel premlevajo edino, kamor jih zapeljem, vedno isto. Strah prastaro je spoznanje, vsem dobro znan, ni se treba ga učiti, kar živega je, prepozna nevarno stanje, signal se sproži, treba bo uiti. Razum nagone prepričuje, če zdaj greš, slabše bo za tebe, pomirja stisko v prsih, ta kljuva huje,  imej pogum si rečem, zavej se sebe. V težavi na Boga se spomnim, z molitvijo Mariji se izročam, za varstvo in pogum jo vdano prosim, notranjim viharjem mir naročam. Trenutek pride, ko zavest bo vzeta, telo ostane, voljno za posege, zbudim se boljši, če bo volja svéta, povit, pokrpan in potreben nege.

Čakalnice so ljudi polne škatle, hodniki s stoli in bledozelenimi stenami, bolj kraj za tujce, kakor prijatle, prostor usod ujet med izmenami. V njih vesolje zgoščene pozornosti in boj za življenje v čisti obliki, brez primesi drugih možnosti, zbor čakajočih, zbranih v stiski. Mlado in staro, takšno, drugačno, pred okenci in vrati med časi odpiranja, čakajoče rešitve in izboljšanja lačno, naveličano na čakanje čakanja. Čakanje je zdravstvu osnova, sistem, ki poganja ga vztrajanje, ko zapro se ta vrata, čakajo nova, eni dočakajo, drugim záčne se čakanje. V odsotnosti vsega čakaš karkoli, vedno na koncu se nekaj dočaka, da nje časi minili, dopovej svoji volji, in čakaj naprej, ker čakanje pač vedno se čaka.

Ne dvomi, pride dan, zadnji od vseh, nihče ne ve, kdaj se bo iztekel, lahko ob dveh, morda ob treh, ali pa ti je včeraj že potekel. Predstava je človeku ljuba, da se bo vse uredilo do tedaj in nobena ni še časa izguba, saj še daleč ta trenutek je sedaj. Modrost je stara kakor svet, delaj, kot da živel večno, in moli, kot da jutri z njega vzet, a ni obljuba, da slovo bo srečno. Sladka utvara, da časa je obilo, izgine kakor s cvetja rosa, ko sonce pošlje žarke v opravilo in nad življenjem se zabliska kosa. Kratek čas je odmerjen roži, da razkošni svoj pokaže kras, nič daljši ne bo trenutek božji, ko v tebi sliši se življenja glas. Ne pričakuj, da datum bo sporočen, ko pote skrito pride tat ponoči, in gospodarju duh tvoj bo izročen, nastavljena je ura, ki ti pesek toči. Ponižno se zahvali za življenje, darov ti dalo je obilo, pa reci tudi hvala za trpljenje, brez tega vsega dobrega ne bílo.

Brentač po gazi ozki v hrib sopiha, dolgi dan mu že v kolena diha, trgači se v vrstah šalijo in klepetajo, letina je prava in brente hitro polne imajo. Sonce v gorcah počasi moč izgublja, mlinarju počitek kmalu se obljublja, kadi se polnijo s penečim sokom, rdeči zmlet je, meša se že s tropom. Gospodinja že večerjo zaključuje, družba v klet počasi prikapljuje, vsi dobre volje, vinograde obrali, na mizo dobrot in starine zraven dali. Klepet sproščen in šale se vrstijo, vinogradnik pripravil trgačem je gostijo, nekdo se na harmoniko razume, vlažna grla nočne popestrijo šume. Prastara ta tradicija vinarska, trgatev praznik, sledi veda mu kletarska, al pitje zdravo je in komu, jaz ne sodim, a v prijetno družbo tudi rad zablodim.

Ne moreš dati več kot sebe samega nekomu posvetiti, reči, življenja ni mi več brez tebe, vse kar sem, želim s teboj deliti. Tak lahko je ideal zakóna, dveh, ki sta v službo si stopíla, postala vez iz on in ona, to je moje, pozabíla. Pesem to posvečam ženi, v verzih naj se najde vsaka, obljubil sem zvestobo eni, a življenje dveh pač ni izjema taka. V nas ljubezni želja je vsajena, ni naključna in ta svet poganja, prihodnost vrste nam je podeljena, smo izbranci kozmičnega stanja. Da dva se najdeta za skupno, je zgodba, ki ni tako gotóva, nekateri poskušajo obupno, a prejšnja morda je boljša kakor nova. Potrpljenje vse premaga, vklesano je nad neke duri, naj tudi današnja jeza ne prevaga up, da bolje bo v naslednji uri. Žena dobra je z upanjem krašena, moč njena to v vsaki bo težavi, ko nemogoče zdi se, rešitev podeljena, še obupnega moža v red spravi. Vztrajnost in poslušnost nje lepota, je, ki dober zakon spremlja, še boljše pa, če tudi moževa dobrota in spoštovanje, topli dom opremlja....

Ples žuželk in reflektorja,  v ritmih Glenna Millerja, za deževni iztek poletja, energija Big banda daje cvetja. Skyfall s Saro z višine, življenje lahko lépo mine,  samo ljubezen podariš, in se glasbi posvetiš. Ta noč je naša, se vsem razglaša, in naj še dolgo to ostane, od Jeromejeve družbe zbrane.

Prazvok kapelj zlit v šumenje, curki stekajo se v žuborenje, voda kot obisk z neba je, hladilo, ki zemeljski se rani daje. Bleda cestna luč valčke osvetljuje, jarek v potočke jih združuje, v tok zvezani v reko oddrvijo, in v oblakih iz morja krog spet ponovijo. Pršenje v zraku osvežilo daje roži, bodljaji kapljic nagajajo na koži, sprememba dobro jutro zbuja, jesen prihaja, vreme nam ponuja. Dež dragi, ta dan nam ti napravi, prinesi kar potrebno je naravi, odplakni prah, zmehčaj zemlje sušilo, očisti misli in odnesi kar nas je dušilo.

Nočem biti njena žrtev, srce mi je že ugrabila, še dušo bi mi rada ubila, raje sam sem kakor mrtev. Zakaj se vame naselila, toliko drugih je na svetu, ki ne uprli bi se cvetu, lahko bi vsakega dobila. Ravno mene je zmešála, ta koža njena kakor žamet, v leru mi ostala pamet, a vem, le žrtev je iskala.   Z njo telo sem si zastrupil, ves drhtim v mislih nanjo, vse bi hotel dati zanjo, a le nekaj sem trenutkov kupil. Danes ji povem odkrito, jaz ti že ne bom igrača, daj pokaži lice skrito. Povej mi, kam srce se obrača, in če ne moreš me ljubiti , nič ne reci, pusti me oditi.    

Zjutraj čas hitreje se pretaka, plaz opravkov v naglici te čaka, bolj hitiš, hitreje mine, napad na vse, namesto jutranje miline. Rečeš si - še danes, saj bo bolje, a za spremembe ni nikoli volje, vprežeš se, še sam ne veš zakaj in kdaj,  ko vlak potegne, ne moreš več nazaj. Razlika se pojavi skozi leta, vmes marsikaj se novega obeta, pa je v glavnem vse enako, sprememba le, da ni več samo jutro tako. Čedalje več je, vse na kupu, vodi včasih te k obupu, rečeš si - dovolj bo tega, a konec narediti-, huda je zadrega. In tako lahko ti gre življenje celo, nuja, delo ali nujno delo, stalno v pogonu kakor traktor, misliš, nezamenljiv sem faktor. Potem pa diagnoza pride, ni v redu, se ne izide, boš poskusil nekaj spremeniti, pa ne veš, če bo uspelo kaj rešiti. Sprašuješ se zakaj si se porabil, cvet svojih let uživati pozabil, posvetil voljo in moči nečemu, lahko se sprijazniš ali pa zameriš vsemu.   Slej ko prej vse na svetu mine, tudi težava z naglico izgine, kar vredno bo dobilo pr...

Velika želja našega človeka, ki se večkrat čustveno izreka, da služba čimprej bi minila, in se mu končno penzija zgodila. Ne bogastvo, hiše lepe, avte drage, širnega sveta potepe, vse to nam v ozadje leže, ko zpiz-a se pogoj doseže. Prihodnost marsikdo v pokoju vidi, v prsih bije prošnja "čimprej pridi", ko pa čas se le pojavi, izračuni stečejo v glavi. Ta, ki čuti se pri moči, za pogodbo se odloči, si še podaljša dolgo službo, s plačo penziji napravi družbo. Drugi, ki zdravje je podáril, ne bo veliko ovinkaril, delati ga več ne mika, pravi - penzija raje večkrat, kot velika. Bodi prvi ali drugi, dovolj bili so na uslugi, vsak šiht mora enkrat se končati, in tudi mi svojo zadnjo izmeno pričakáti.

Igra je umetnosti začetek, v njej napredka je zametek, igra kdor ima čas za šalo, v težkih časih takšnih je premalo. Razvoj se logiki posmeha, kadar najbolj manjka, ni uspeha, ko pa se razmere umirijo, napredni umi zopet poletijo. Potisnjenim na rob obstoja, ne ostane ničesar razen boja, ko za preživetje ni se bati, takrat začnemo se igrati. Igra zraste na polju domišljije, v njej idej presežek se razvije, ustvarjalni teh pač ne pozabi, jih za več boljšega porabi. Zato sanjačem sanjati pustite, naj umikajo se v misli skrite, naj izumljajo, slikajo ali pesnikujejo,  verjemite, tisti, ki v domišljiji plujejo boljšo nam prihodnost kujejo.

Se tatica je ujela, trgovcu oblačilca vzela, nje odgovor na vprašanja stroga; vzame pač, ker je uboga. Nov avtomobil ukraden, storilec hitro je ovaden, izjavi, ko sodnik pritisne, ima otročke od sebe odvisne. Razgrajača so ukrotili, ga v lisice uklenili, policistom se zaupa, napil se žganja iz obupa. Fant dekle trdo zagrabil, obtožen, da bi jo zlorabil, o tem izpraša ga porota, pove, da noro ljubi jo, sirota. Pijan šofer pešca zbije, škandal iz tega se razvije, nekoga skušal podkupíti, krvne teste spremeniti. Gospod podjetje poneveri, kriminalistom se zameri, dohitela ga pravica, razlaga medijem - krivica. Politik za vse nas posle sklepa, provizija izgine lepa, se sodba vleče destletje, zastarano gre vse v smetje. Vojna in po njej še čas okrutni, ukazi izdani so odurni, krivce za neštete mlade žrtve, preiskuje se lahko le mrtve. Človek pokvarljiva roba, danes angel, jutri zloba, njemu mejo vest postavi, na strani nápačni ali pa pravi. Resnica je vseh časov taka, da barabica se vsaka, i...

Jesen ta sitni čas je leta, ko šolarjem prostost je vzeta, redkokdo se počitnic naveličal, ali uka žeji pustiti se prepričal. Bo treba spet v knjige se zalesti in v razrede prebeljene usesti, na urnike obveze naložiti, torbe z učno kramo napolniti. Otrokom šola se začenja, staršem zdravje se načenja, stroški, obveznosti, potov usklajevanje, novih nalog in težav pričakovanje. Vsako leto zgodba ista, šolanje je industrija tista, ki pač jeseni se zaganja, menjava generacij jo poganja. Izobrazba bistvo je življenja, eni takega so mnenja, spet drugi se v to obrega, da rezultat ne opraviči vsega. Če v preteklost se podamo, takšnega sistema ne poznamo, šolalo se tisto najbolj zgledno, kar prepoznano je kot tega vredno. Zdaj to vsakomur je nuja, čeprav mu znanja želja tuja, vse se šola in večno izobražuje, koristi mi ne potrjuje. Kdor na vago znanje bi postavil, potrebno, ki v šoli ga pripravil, in to, kar mu življenje dalo, ugotovil, da v rabi šolskega je malo. Ljudem najlepša leta vzeti in j...

Naveličaš se vsega, dobrega, še prej pa zlega, a v človeku kot ognjišče, gorivo vedno nekaj išče. Kdo poreče: "To ni zame", pa hitro se za novo vname, drug, ki rad se zadaj skrije, opravljivca se razkrije. Govori se o izzivih, kadar zmanjka o motivih, poiskati voljo v sebi, izziv največji je na tebi. Željo, ki pogon da stvari, če najdeš-, je ne zanemari, kakor srce v prsih bije, vse zamre brez volje žive. Ceni moč, ki ima jo vsaki, čeprav pomisleki so taki, da ni dobro se zagreti, a mlačen krop nič ne zaneti. Spoštuj mladosti energijo, za razumeti vedno ni jo, vendar svet tako napravljen, da novim je močem pripravljen.

Pod zvezdami, med starimi platanami, v grajsko rožnatem naročju, z vsemi delci v sozvočju. Zvok melodije polni, razsvetljeno noč zapolni, voljno množico očara, večer poletni v sên začara. Vivere-, kot tiha pesem strune, kot dotik srebrne lune, tisto, kar nikoli ne pozabiš, nekaj, kar nocoj res rabiš.

Nežive je snovi veliko, mrtvina da vesolja sliko, v ocean gradiva ta prostrani, le iskre živega nastani. Prostor napolnjen je z gradniki, življenja osamljeni dotiki, organizmi silno redki, v neskončnosti smo le zametki. Morda res smo mi edini, ki sposobni v tej praznini, razmišljati o smislu vsega, če sploh komu je do tega? Vesolje prostor brez razuma, nesmisel, če v njem ni uma, ki opazil bi vso skladnost, iskal pojavom smisla jasnost. Če res smo tisti, ki edini, čudimo se tej praznini, je ta potem še bolj obupna, saj znanja vsa le nam zaupna. Ko človeški rod premine, modrost njegova z njim izgine, nihče ne želi si več resnice, in brez bralcev te vrstice. Vsa prizadevanja so v prazno, kaj koristi znanje razno, ki razdajaš ga v moči, če glas izgubljaš v gluhi noči. Lahko predajamo se niču, razuma človeškega biriču, a vera v Stvarnika odgovor meni daje, zaupam v modrost božansko raje. Zakaj bi se kar je zgodilo, če nikamor ne vodilo, smisla ne bilo živeti, če cilj je le mogočno umreti. ...

Usmiljeno me ne budíte, če me vidite zaspati, če zato bi moral svet obstati, me kar počivati pustite. Kadar glava mi omahne, med sestankom staršev svetá, ali med proslavo letá, brez panike, utrujen človek pač predahne. Če me slišite smrčati, kje na plaži pod borovcem, na veselici pod kozolcem, zame ne skrbite, pustite raje me mižati. Ko televizor v prazno sveti, ne zaradi slabega programa, in v teatru igra se huda drama, prosim, ne mi spanca vzeti. Ko bi politik veliko rad povedal, dremež meni več prinese, in včasih celo ob pridigi zanese me, da pod kožo bi pogledal. Vem, da navada ta ni lepa, spati na dogodkih javnih, predremati koncerte slavnih, a verjemite, huda utrujenost je slepa. A vse to še ni najhuje, včasih pravi se škandal primeri, ko žena kaj razlaga v dobri veri, in opazi, da budnost mi odpluje. Kaj naj, pač takšna sem oseba, ki počitek ji pomeni, in se niti za posmeh ne zmeni, saj že med to pesmico je bilo podremat treba.

Len je tok zelene reke, od narave dane nam prepreke, grofovska meja več nas ne ustavi, a kraj še vedno se deli po Savi. Nekdaj bila to pot prometna, splavarjem in krčmarjem prilika podjetna, dol plava les, nazaj pšenice vlaka, iz hrasta ponoči rujni se nataka. Železna cesta vse je spremenila, splavarjev tovor kolesom naložila, krčmarjem suhi sodi so razpali, deco svojo za železničarje dali. Delavnice, fabrike se pognale, ljudem, družinam, so zaslužka dale, tu se naselili, hiše, ceste si zgradili, bregove reke za vedno spremenili. Prišla elektrika, življenjska nuja, da bi ne manjkalo je, vse se muja, živahni reki postavili jezove, naravi vzeli moč, nadeli ji okove. Čas teče kot ta naša reka, a nobena ne ustavi ga prepreka, življenje vedno prostor svoj poišče, včasih pašnik, polje, zdaj rabimo igrišče. Rodovi si naprej ta svet podajo, drugi ljudje, navade druge imajo, dolina reke ostaja večno živa, prihodnost vedno nekaj novega odkriva. Nad vsem pa stari grad opreza, zgodb tisočletnih je...

Videl sem metulja, majhnega, rjavega, s pikami, prav nič posebnega, nikoli ne najlepši med metulji, vedno sijajnejši bodo našli se dragulji. A tudi on metulj je, kot so vsi ostali, iz gosenic svetu nov rod bodo dali, služba njih nima težkega obsega, leta se po rožicah, hrani in odlaga se zalega. Tako vsaj meni takrat se dozdeva, ki z metulji nisem še preživel dneva, življenje drugih zdi se enostavno, v njihovi je obleki navidez vse zabavno. Metulja tega sanjal sem ponoči, rastel in rastel, dobival je na moči, a ni res, jaz manjši sem postajal, metulja velikosti sem se prilagajal. Ko velikosti prave, zrastla so mi krila, in koža se mi z luskami pokrila, obraz izginil v metulja glavo, telo njegovo dobil sem čisto pravo. Najprej šok, kje moje je življenje, potem zavest, tu zdaj tvoje je veselje, pomigam s krili in že me vetrc nese, na sladki cvet, ki ravnokar odpre se. A dolgo ni bila mi dana radost, žužkov svet večna je nevarnost, ptice, kače in ostala vsa nadloga, preživetje postalo pek...