Po opravkih

Zjutraj čas hitreje se pretaka,
plaz opravkov v naglici te čaka,
bolj hitiš, hitreje mine,
napad na vse, namesto jutranje miline.

Rečeš si - še danes, saj bo bolje,
a za spremembe ni nikoli volje,
vprežeš se, še sam ne veš zakaj in kdaj, 
ko vlak potegne, ne moreš več nazaj.

Razlika se pojavi skozi leta,
vmes marsikaj se novega obeta,
pa je v glavnem vse enako,
sprememba le, da ni več samo jutro tako.

Čedalje več je, vse na kupu,
vodi včasih te k obupu,
rečeš si - dovolj bo tega,
a konec narediti-, huda je zadrega.

In tako lahko ti gre življenje celo,
nuja, delo ali nujno delo,
stalno v pogonu kakor traktor,
misliš, nezamenljiv sem faktor.

Potem pa diagnoza pride,
ni v redu, se ne izide,
boš poskusil nekaj spremeniti,
pa ne veš, če bo uspelo kaj rešiti.

Sprašuješ se zakaj si se porabil,
cvet svojih let uživati pozabil,
posvetil voljo in moči nečemu,
lahko se sprijazniš ali pa zameriš vsemu.

 

Slej ko prej vse na svetu mine,

tudi težava z naglico izgine,

kar vredno bo dobilo pravo ceno,

in smetem bo mesto dodeljeno.

Ta pesem nič ne bo rešila,
tudi žalost, jeza, stanja ne obrnila,
postani raje zgled za take,
ki hodijo poti enake.