Robert Kaše, pesmi

Ko telo se umiri in utihne, v zraku dihanje ostane,  misli v zmedi so pobrane, ostal je nič, ki sanje vdihne. V sebi najdeš mesto zase, kotiček skrit v rob praznine, svet za mejo je globine, majhen ves se zviješ vase. Zdaj si školjka na dnu morja , zrno peska v vznožju gore, sam v objemu nočne more, žrtev lastnega prostorja. Votla tema vse prekrije, gosti nič te podse stisne, strah razum v previs potisne, resnica se v sanje skrije.   Iz iste smo snovi kot stvarstvo, enaka moč nas oblikuje, čemu stiska mi srce obsuje in bitje v meni prosi varstvo? Nihče ni v reki kakor kamen, sam zase in z nikomer v zvezi, ohranjamo se v navezi, življenje daje le ljubezni plamen. Naj premaga plašno bitje v sebi, ne strah, ki je le  v glavi zmeda, spomni se, da mama nate gleda, misel njena vedno je ob tebi.      

Pomladna pesem, ki ni prava, med telohe je tiho legla, nad njo mačic polna je višava, po dobravah in sanjavah segla.   Ptic glasov se ploha ulije, mrzle sape v jutru se mehčajo, biserna veriga gole vejice presije, ledene iskre v sencah se igrajo. Pomladna pesem, ki ni moja, stopa nekam kjer se sliši, šum potoka in beseda tvoja, bitje ure v stari kmečki hiši. Gozdna pot v ledeni rosi, korake jemlje iglicam mahovje, nekoč otroci tam poleti bosi, zdaj v potoku mrzlo je skalovje. Travnike bo cvetje pokapljalo, mlada bukev v zelenje se odela, pobočje rjavo narcisam se bo dalo, svetloba jutru temo vso bo vzela. Odpri duri čeprav vidijo le steno, pometi  kar pred prag se je nabilo , brž mrakobo soncu daj v zameno a življenju pusti, da bo svoje naredilo.

Ta dan si svoje vzemi, in zavrzi po uporabi, na nič ne misli in še name, pred vsem pozabi. Trenutke svoje boš imela, naredi tokrat to le  zase, drznost iz omare vzela, žive barve vrzi nase.   Vem koliko ti pomeni, nastop ženska je vsebina, kar imaš, najlepše odeni, postani svoja umetnina. Pojdi ven in se pokaži, pred igralci in gledalci, ne dvomi, sebe vsem dokaži, vsi zdaj tvoji so-plesalci. Svojo pašo potrebuješ, prostosti zraka se nadihaš, potem spet pêtke si sezuješ, in v haljo vse zavihaš. Naj izhod ti vhod postane, vrneš se kot znaš oditi, dneve lepe in trenutke dane, v sebi se nauči skriti.

Ko mrzel veter se ustavi, premakne tudi se v glavi, prepozna svoj čas narava, spet postala bo bahava.   Brstenje znova se požene, prilike ne zamudi nobene, drobna bilka se že vcveta, veselo mali ptiček leta.   Sokovi stekli so po deblih, dlani ne skrivamo prezeblih, v daljave zletajo se jate, zeleno barvajo se trate. Življenje lepoto novo oblači, veselje ulice prezrači, sivina barve odklenila, soncu prostor dodelila. Povsod pa žal še ni prepiha, nekaj vame zimo diha, pomlad prihaja prepočasi, v mojem srcu se ne oglasi. S soncem, veselje ne prihaja, v duši zimski mrak ostaja, zagrinjála svetloba ne prebode, ujetniku sebe ne pusti svobode.  Otožnost, pomladi spremljevalka, tesnobnih misli zvesta bralka, skrij se pred pogledi v novi dobi, naredi prostor pomlájeni svetlobi.   Naj telo prežarči se s toploto, skorja odlušči z misli za dobroto, dan pomladni novo voljo zbuja, življenju spet priložnost se ponuja. Poberi zima, kar si naredila, v staro ivje srce mi uklenila, od...