Robert Kaše, pesmi

Se zgodila je nesreča, ne velika, a grozeča, prijazni stroj, ki kuha kavo, težave je dobil s prebavo.   Drobna cevka popustila, in poplava se zgodila, dve nadstropji napojilo, deset brisalcev zaposlilo. Potem se vse je uredilo, opravil mojster popravilo, počasi  tla so se sušila kofetarji dobili poživila. In še nauk te nezgode, težave spet zaradi vode, ni pa res, da kava škodi, raje izogibajte se vodi.

Saj je res preprosto, omahuješ prepogosto, vse kar sámo gre naprej, raje v oblake glej. Ali pa odpri oči, lepe, kot imaš jih ti, vse zrcali se v njih, ostal bo le trenutek tih. Ne postajaj neprijazna, vsega polna, sebe prazna, s slabim vračaš slábo, ta odpad ne nosi s sabo.   Tu ne vidiš več pogleda, danes jeza, včeraj sreda, vse gre nekam v ovinke, sama si-, ne rabiš šminke.   Poln kufer, pa še vroče, kliče te, kar naj se zjoče, naj pretvarja se pri drugi, vse bilo je, zdaj bo v trugi.   Nič ne škodi, če greš vase, kar ostane, vzemi zase, vse kar je, naj zdaj izgine, saj hudo je, ampak mine.    Vem, da ni ti kar vseeno, a še nič ni izgubljeno, podreno se nazaj postavi, če ne drugje, pa v tvoji glavi.   

To bil res nekoč je dan slovesni, takrat v parku znašli so ljudje se resni, z godbo in zastavami popraznovali, ponosno mlado lipo  v zemljo dali. Pomembno stvar ta dan so počastili, o vsem lepó in dosti govorili, jim je spomina skrb drevo prevzelo, četudi nič od tega ni imelo. V središču mesta so jo zasad ili,  ji pomemben prostor dodelili, skozi leta ljudje so jo za svojo vzeli, kot simbol kraja vsega jo sprejeli. Od takrat je mnogokrat zacvetla, zrastla in s krošnjo se opletla, tisti, ki nekoč jo je posadil, se v isti zemlji davno je ohladil. Kadar tam sem, pogládim staro deblo, v letih vreme skorjo je razgreblo, ostaja nema priča dolge zgodovine, čas odteka in vse živo enkrat mine. Včasih, tam ob njej, jo tiho vprašam, - Živa si, kako naj se obnašam? Toliko tega si preživela, ostala les si, na koncu boš gorela. Morda se zdi mi, a odgovor slišim: - Vse živo hrepeni k smislom višjim, drevo postavljeno sem v naravo, to zame edino je poslanstvo pravo. Modrost te lipe nepričakov...

Svetlobe plima je preplavila dolino, z bleščavo ogrnila usahlo reko, obrobo gozdnih senc zavila je v črnino, iz migetanja zraka ustvarila prevleko.   Trave so utrujene od plesa, povešene se trosijo v oblake, cikcakajo metulji v vročini kresa, kobilice mi v skoku begajo korake. Sonce na najvišji poti tega leta, narava podaja se v boj s pripeko, čebelji rod novega si išče cveta, martinček najde špranjo med opeko.   Dišeča košenina tempelj je poletja, poleglih bilk oltar v sončni rosi, srna v grmu poišče si zavetja, drobne jagode umikajo se nogi bosi. Mak v polju v veselje je očesu, rdeče zvezdice v vesolju klasja, zeleno žitno  morje valovi slovesu, strmi na bregu reke siva čaplja. Krasot nasičen v senco se umaknem, drevo košato povabi me k počitku,  oči zaprem in veter vroč vdahnem, smisel bitja je v poletju in užitku. Razkošje stvarstva zase me vzame, vzbuja v meni mladih dni spomine, srce premajhno, vsega ne dojame, pregrej poletje dušo-, preden mine.

V dolino rdeče sonce se ozira, a srcu misel ena ne da mira, zakaj se stvarstvu takšnega čudesa, reče Pekel in raje ne nebesa. Svetloba nežno spleta se z zelenjem, svežino zraku potok da s šumenjem, duh v  mraku vrne se k telesu, večerna pesem ptic nas vabi k plesu . Lepoti ime nesrečno posvetili, in jo tako pred zlobnimi očesi  skrili, naj raje strah nevedneža prežene, dokler škode Peklu ne stori nobene. A kaj če Krésnik, ko h Gori pot si išče, v Peklu najde svoje skrivališče, za boj s Kraljico kačjo se pripravi, ko moč in mir povrne si v naravi. Zdaj mi krésniki, v boje svoje ujeti, kraljici kač poskusimo se upreti, zalega strúpi nas in meče v bolečine, v tega  Pekla hladu brž  trpljenje mine.   Čarovnija kraja večja od pogledov, noč kresa čas skrivnostnih bo obredov, besede umaknejo se vzdihom duše, pozabljeni duhovi lezejo spod ruše. Leto obrača se v novo dobo, obroč ognjeni kuje luč s svetlobo, govorica stvarstva tukaj vsem enaka, Krstnika  svetega naj ...

V mestu jutra niso tiha, tišina je lahko v tebi, če utišaš hrup v sebi, míru daš naj zate diha. Samota z ulic se umika, trg oblači se v svežino, svetlobo spušča v bližino, iz senc in črt nastaja slika.   Pek je svoje že napekel, prva kava pridišala, psička  lulat je  peljala, prvi športnik je odtekel.   Dan po noči se pobira, malo se še opoteka, mu svetla pristoji obleka, vreme k njej se še izbira. Tudi moj čas že prihaja, pridni so začeli službo, upokójeni poiskali družbo, še nočni ptič zdaj spat odhaja.   V mestu jutra niso tiha, tišina je lahko v tebi, če utišaš svoj hrup  in predaš  dihanje miru. Samota se umika z ulic in  trg se že oblači v svežino. K sebi spušča svetlobo,  da iz senc in črt nastane slika. Pek je svoje napekel, pridišala je že prva kava, ena je  peljala lulat  psička in odtekel je zgodnji športnik. Dan se pobira in išče po noči . Danes mu pristoji svetla obleka in zdaj izbira še primerno vreme. Tudi moj čas pri...

Svetu zadnje zatočišče, vseh pričakovanj končanje,  znano ime na kamnu išče, v bližino dragih potovanje. Stražarke mrtve domovine, prostim dušam spremljevalke, živo lice zgodovine, žalnih melodij plesalke. V vročini smolnato kadilo, odganja zle duhove smrti, v sivini upov zmrzlih poživilo, nam, ki še v življenju smo zaprti. Sredi morja žalosti velike, so kot neme pričevalke, umrlih bi povezale jezike, miru iskalcev zveste poslušalke. Ciprese, drage moje žalovalke, vse raje z vami se srečujem, v deželi smrti, življenja zmagovalke, naj svoje še veselje objokujem. Čas življenja ali čas priprave, plaménček zagori v luč neskončno, moč svetov obeh v vas je správe, tam kjer človeštvo je nemočno.

Poletni žamet grajski park prekrije, srce začarajo spet nežne melodije, glasovi skladni v harmonijah se igrajo, sebe v pesmi Vivere mi dajo.   Glasbe čarovnija me potegne vase, podoba skladna ostane za vse čase, beseda umetnika v petje vpletena, meni v trenutku pravem posvečena.   Čas sčasoma vse kar je, odčasi, ostali bodo le spomina glasi, odra luč ugasne in svetloba mine, dotik lepote te, v meni ne izgine.   Tu si zame, melodija bežna, si kot roka, ki poboža nežna, za zmedéne misli v tebi je zdravilo, dušo razbolelo položiš v hladilo.   Tu sem zate, draga pomočnica, v pesem vlita srčna lepotica, ne odhajaj, nisem še pripravljen,  le s teboj v sebi-, bom ozdravljen. 

Še vedno sonce sije skozi veje, a ptice zdaj pojo glasneje, v dnevih groze so se skrile, od  mrtvih krikov utihníle.   Tovornjaki mladega obupa, dušijo se v oblakih hrupa, ustavila bo skrita jasa, jih v  roškega globini krasa.   Izmučeni in pretepeni, fantje zvezani in postrojeni, kričijo nanje rablji partizanski: "Tu crknete,  psi domobran ski!"   Jih vlačijo nad rob prepada, udarci in kletev jim naslada, pred brezno gole pripehajo, s strelom v tilnik pokončajo.   Klavniško to opravilo, morilcem sočutja ni zbudilo, moči pijanim, polnim besa, kri dušam zlepila očesa.   Kričanje iz jame se razlega, odgovor pride iz srca zlega, za zabavo ranjencev streljánje, miniranje skalovja nanje.   V poletni noči tiho vse postaja, meso v jami se razkraja, a skale znova in znova zasipuje, slabo vest si prepričuje.   Petinštirideset let minilo, laž postala je pravilo, a ubitih duše niso kamen, zločini so pekoči plamen.   Končno smo se odločíli, da ...

Drevesa spet so že bahava, sprehod ujet je v senc dolino, pomlad ušla mi poniglava, upe odnesla v daljino. Malo sem se zanjo trudil, mislil, da bo kar čakala, iz sanj prepozno sem se zbudil, praznina v srcu je ostala. Gredo dnevi kot koraki, mine eden, stopi drugi, vsi različni, vsi enaki, kot valovi v isti strugi. Čakam, da zgodi se nekaj, tista stvar, ki je potrebna, če dolgo vleče se, presekaj, dva dela včasih več sta vredna. Sestavljenko mi znova zmeša, in zahrbtno krade delčke, jo ne skrbi, da vnema peša, pusti mi le še drobne cvetke. Kar narava sama ustvari, se ji vredno zdi živeti, kar ni njenega, udari, če ne ubije, pa pusti umreti. Spet mi leto gre po svoje, name nič se ne ozira, ti načrti, pač ostane moje, a kar živega je, čas pobira.