Robert Kaše, pesmi

V trušču družbe, gneči službe, ena poslušalka, druga spremljevalka. Sam ostajaš, ko odhajaš, v svojih mislih in nesmislih. Se pobiraš, proč oziraš, sami znani, spet z vprašanji. Jaz sem tisti, vedno isti, ki sprašujem, ne zmagujem. Spleteni v spletke, ujeti v kletke, saj bo v redu, kot v zgledu, besede prazne, laži prijazne, vse enako - bo nekáko! Sem se vrnem, čas obrnem, zakaj ostanem? - ne uganem!

Bilo je iznenada, živela bi še rada, zvečer sva govorila, se zjutraj izpolnila.   Ne da se razumeti, moraš le verjeti, vse to hrepenenje, up v odrešenje.   Kaj je smisel vsega, kar življenje bega, danes so še plani, jutri v večnost dani. Vsak prihodnost gleda, a je le beseda, trenutki že izbrani, nam so še neznani. Bodimo hvaležni, svetu gostje bežni, je življenje dano, nikoli prav spoznano.

Je resnično, da  resnično, žalost se poveča, ko pozabljena je sreča in postane vse bledično. Ko spomin prebuja, trpke misli nosi, sol na rane trosi, žalostno srce utruja. Žalosti velike najraje se zgodijo in najbolj zabolijo, ko  del  so  tvoje slike.   Ne razumeš vsebine, le igra je obupa, a srce v prazno upa, da čimprej vse izgine.    Če žalost je obleka, nosi jo slovesno, pokaži misel resno, ki loti se človeka. Z žalostjo ni šale, če te enkrat zgrabi, se težko pozabi, kje vrane so se zbrale. Tam nekaj je umrlo, izgubilo tekmo s sabo in tudi to gre v pozabo, kar se bo v tebi strlo.

Romanje življenja, po poti vstajenja, skrito v molitvi, hrepeneče po združitvi. Bog želi človeka, luč v svet priteka, zemeljsko in nebeško, angelsko v človeško.   Ostaja smer neznana, vera nam izbrana, predlagana rešitev, užitek  ne- , daritev.   Rojenim za življenje, ponuja se vstajenje, v rojstvu smrt spoznana, rešitev dvomu  dana.   Kot roža  sonce  išče, dušo  Bog obišče, ko dozorela za nebesa  in ločitev od telesa.   Poslanstvo se izpolni, ostali svetu nepopolni, nameni Boga iskani, človeku so neznani.  Temina v luč previje, življenje v sence skrije, lupina črvu poči, metulj svetlobi se izróči.

Samotar želi si praznovanja,  pa se mu še nič ne sanja, koga bi sploh rad povabil ali raje vse pozabil.   Vesel je, če  cekin ostane, družba ga le redko gane, žlahto davno je prekrižal, s prijatelji  nikoli z bližal.   A zdaj je pač dobil idejo, začutil  do veselja žejo, bi v družbi rad užival, čeprav se vedno  je  ogibal.   Naj spoznajo veseljaka, čeprav resnica sploh ni taka, če vsi znajo praznovati, on pač noče izostati.    Naš junak je mož odločen, zdaj z izzivom je soočen in  tako  si  vbi je v glavo, da vse bo storil za zabavo.   Najame fino si gostilno, pevko zaposli vodilno, in povabi kar vse živo, nič sluteče in nič krivo.   A ko pride dan določni, izpadli gostje neodločni, odziv povabljenih je mlačen, gostiteljev obraz pa mračen.   Ko vse skupaj je končano, ostal pred prazno  je  dvorano, tam pojavi se snažilka, zdrave pameti znanilka.   Jo pobara, kaj si misli, ženska le za hip...

Gospod se znašel je v zagati, za žélel si je praznovati, saj vsi se česa veselijo, vzrok že  najdejo, da  proslavijo.    Pojavi  pa se mu težava, saj rojstnih dnevov ne priznava, god nič mu ne pomeni, se za obletnice ne zmeni.   Zato ga nihče nikoli ne povabi, vesela družba nanj pozabi, še žlahti rad se izogiba in k prijateljem se ne nagiba.   Brez potrebe se ne druži, družba mu le redko služi, a zdaj zbudila v njem se želja, da bi privoščil si veselja. Razmišlja kaj je za storiti, kako do vesele družbe priti, pa se odloči in povabi, živo vse, nič ne pozabi.   Plesno je najel dvorano, godce še za družbo zbrano, naróčil  hrane  in pijače, pa še čarodeja za zvijače.   In res se ljudstva je zgrnilo, se omizje   od dobrot šibilo, bilo je plesa in veselja, gostitelju izpolnila se želja.    Ko veselica ob zori mine, in  večina gre v spomine, peščica dobrotnika  poišče,   da zadeva se razišče.   Vpra...

Dano mu je iz ljubezni, življenje za besedo, spoznal veselje in bedo, da smo žívi bolj kot trezni. Verzi kot uteha, narodu spodbuda, bolečina včasih huda, poklican brez uspeha. Smrt mu spremljevalka, življenje razrvano, nemiru srce dano, a bolezen izdajalka. Izgubljen bi bil za vedno, da prjatlov ni zvestobe, ki pospremil v grobe, jih v spominu zgledno. V verzih bo med nami, misel mu nad vsemi časi, da se vest nam kdaj oglási in Slovencem srca zdrami.

Prižgana luč pri belem dnevu, srca  utrip sam   v odmevu, bežijo sence in koraki trdi, v kot ženejo  strahovi grdi.   Iskal sem kjer ni kaj iskati, vem, da  treba  je igrati, kragulja let, preplašena bo jata, plen in lovec v strahu se spoznata.   Nikjer smisla, cilj je le iskanje, romarja izpolni potovanje, kar bi rad, zadnja bo postaja, če sploh kaj zadnjega obstaja.  Pobeg življenju, ostala bo zloženka, svojeglavost večna  je mučenka, kot skakalec, v trepetu na zaletu, cagav fant , ki ne gre k dekletu.    Kdor rad išče, naj pač išče, mu vse vesolje je najdišče, med zvezdami ne najdeš,  dokler v sebi se ne znajdeš.    Izumljen zase ta program iskanja, ne gre nikamor, a veš da te preganja, rad svoj mir bi našel pravi,  zdaj odganjaš le kaprice v glavi.     Iskalcem srečno pot zaželi, dozo dobre volje vsem razdeli, nagon iskalski naj si potešijo, ko enkrat sebe same ulovijo.