Robert Kaše, pesmi

Lahko hrbet jim obračaš, rečeš, da se te ne tiče, časa tek da še ne kliče, obletnic trkanje zavračaš. A kot prah na okensko polico, se leta sipljejo na glavo, mladost so vzela in postavo, življenju vrnila z resnico. Kot gorska stena se okruši in hrastu korenina zgnije, silaku hrbtenico zvije, ko let nabere si na duši. Rada starost  s krb podarja, ki mladosti še neznana, na pot k ot senca bo poslana, ko v duhu si  tesnobo  ustvarja.    Saj živeti je veselje, ko pomlad razširi krila,   a zima spet ledovje  bo  spustila, na srca samotnega cvetoče želje. Tê pózna leta premrazíjo, telo v grozi že trepeče, sestra smrt uspavanko šepeče, otrokom svojim, da zaspijo.   Ko živo vse se bliža koncu, želi si mir in zatočišče, srce osamljeno tolažbo išče, hrepeni ozebla duša k soncu.   Ostati v krogu svojih dragih, odhoda želje vsem so zadnje, a novi slog prišel je nadnje, ni časa za ljudi v  bogatih č asih.  Živelo se nikoli bolje, v obilju ...

Velikokrat za vse so same, v skrbeh te naše drage mame, otroci nam nekakšna  so usoda, a brez mame, ni življenja ne poroda.   Prva je, ki se je okleneš, na obraz nasmešek ji nadeneš, te ujela je za roko, ko si shodil, korake prve njen pogled ti vodil.   Mama ni poklic kot kakšen drugi, ne pripada ji medalja po zaslugi, le srca ostanejo povezana za vedno, kar je v življenju tudi največ vredno.   Ne pozna nihče te kakor ona, ljubezni tvojega iskanja krona, česar manjka v življenju vsakdo išče, a v srcu maminem je vedno zatočišče. Vselej tu nekje je, ko jo iščeš, morda jo zdaj premalokrat obiščeš, kako tiho vse življenje je ljubila, spoznaš potem, ko te je zapustila.   Draga mama, vedno bodi z mano, posebno vez imava v srcu stkano, tukaj nič ljubezni tvoje ne preseže, a večnost naju enkrat spet poveže. 

Sonce skrajšalo je l astovkam počitek, ogrelo zrak, da letenje je užitek, dirke pernate se  zdaj  poganjajo  med strehe, narava oživi in vrne si nasmehe.   Zelenje se pretaka v brstje in cvetove, preproga pisana pokriva vse bregove, vrtovi pridnim rokam vračajo z  lepoto , na travnike metulji   stopajo z lahkoto. V zraku vse brenči, frči in si opravka daje, zdaj je čas, ki  ga življenje  ima  najraje, klopce v parkih spet so zanimive, na terasah družbice vse bolj igrive.   Cvetoča leska čebelji zarod k paši kliče, narcise sončne brstenju so bahave priče, zemlja sveže preorana izpuhti meglico,  mlado bukovje zapleše s kukavico. Žabji zbor v kalni mlaki se upeva, račji trušč nad ločjem v večer odmeva, mladi mesec nad gladino mirno plava, jelenov ruk  hripav v pomladno noč zatava.   Pomlad prešerna  naj  mi  še  srce   odtaja, meglen ovoj pretrga, ki  mi  dušo obdaja, ljubo sonce, temó sprem...

Navada trdna v kraju starem, prijela se kot vola jarem, ceh salamarski,  mučenikov god časti, ko ob letu spet se v  Sevnici dobi. Mož ni zdrav, če ne tekmuje, da nad sosede se dviguje, za to  salamarji našli  so izziv, kdo bo s salamo najbolj prepričljiv. Družba oceni dobroto suhomesno, zmagovalca razglasi nadvse slovesno, ob tem  se moška veselica prilično razvije, salame slastne z vincem si zalije.   Da žensk se ne povabi, stalen je očitek, in vedno enak  odgovor, "privoščimo počitek", pač mala je skrivnost tradicije uspešne, da vzdržuje tudi si  predsodke smešne.   "Mučeniki" sami za svoj praznik se dobijo, pogovorijo, poveselijo in salame počastijo, tu jim kozarčkov zvrnjenih nihče ne šteje in domov jih ne podi, ko so prek "meje".     "Salamar" ni le tisti, ki salame dela, v njem je zbrana moška pamet cela, vse leto lahko  ga  krega in nadzira,   ta dan pa žena "salamarja", ne komandira. 

Brez pomena, a posebno razlagati sploh ni potrebno, pač srečal sem pogled drugačen, ostal po njem sem kot označen. Mislil sem, da ni mogoče, v prsih je postalo vroče, z očmi kot plamen me zadela, takoj peč hladno razžarela. Res bil žejen sem ljubezni, kot ozdravljen po bolezni, ko želiš spet zaživeti, zamujeno dohiteti. Ženska je bila konkretna, ulica takrat prometna, ko sva se srečala s pogledom, poskusil s starim sem obredom. Za njo sem stopil in jo vprašal: "Pozdravljena, ne bom odlašal, tako z nečim me pritegneš, ne bi rad, da kar pobegneš." Za trenutek je zastala, me z očmi spet poiskala; pogum mi za besede dal občutek: "A mi podariš trenutek?"   "Kaj pa je?", me mirno vpraša, začutil sem, da me zanaša, "Rad bi s tabo šel na kavo", mi je najprej padlo v glavo.   "Je ne pijem in zamujam, ker težko se zjutraj zbujam, mi mali vso noč  ni dal  mira in večji v vrtcu se obira."   Ah, ta stvar je izgubljena: "Torej mamica si zaposlen...

Resnica sama sebi znana, v čute trdno vkopana, vse ostalo je verjetno, se le od daleč zdi kompletno.   Motrenje spremeni resnico, pogled skrije za meglico  nam kaže tisto česar ni, nič, ki v nič se spremeni.    Stvarstvo je zgradila misel, položila ga v smisel, kot so gradniki prepoznani, sami sebi  smo neznani.    Jajce ni bilo pred kuro, čas je brez opravka z uro, v prostor-času nekaj se pojavi, ko se mreža možnosti sestavi.    Govorica pračloveka,  kot neudobna je obleka, misel se za znanje vname, a beseda smisla ne ujame.   Kar znanost novega predstavi, resnice prave ne sestavi, za čas spoznanja predočuje, neznanja brezna zapolnjuje.    Resničnost vzajemno prepréžena, vez gledalca in predmeta obrnjena, kar ne opazi se, ne obstaja, le zavest  v dogajanje prehaja.  Spo-znanje sebi nas približa, modrost v stvarstvu se poniža, majhni postajamo še manjši, resnice oklepi so vse tanjši. Modrost velika, še večja žalo...