Robert Kaše, pesmi

Spet leto se je obrnílo in veselje prinaša mi voščilo, v katerem daješ delček sebe, za spomin, ki veže mene in tebe. Besed prijaznih naj ne zmanjka, čeprav nimajo obstanka, zdi se, kot da mimo le brenčijo, nepozorni, kaj nam sporočijo. Vsi postavljeni smo v vrsti, eni šibki, drugi čvrsti, se pred vsemi gneča manjša  in spomin rad uhaja v leta mlajša. Za lepe želje, prav vsem hvala, mi veliko pomeniti, je prijaznost vedno znala, vsem želim srce odkleniti, a dam lahko le kar je misel dala, iskreno veselje, se je z vami veseliti.

Zavézana je barvna pentlja, na darilu tega dneva, z nebom je staknila zemlja, lok popolnega odseva. Da vse le igra je svetlobe, zlom beline v prizmi pare, kras narave brez vsebine, se trudijo razlagat čare.   Raje verjémimo lepoti, nje zaklad je v boljšem svetu, povezuje vse v celoti, ima smisel, kar je dano cvetu.   Zdaj ne znamo več strmeti, čuditi vsemu kar nastane, veseliti se in ne le razumeti, pustiti, naj očara nas in gane. Odnese naj lepota večna, bolečino dušam suhim, s toplino ožarjena srca srečna, ubeže naj mislim gluhim. Mavrica naj vse poveže, opravi z mrakom in tesnobo, svetá nesloga se poleže, ljudem prinese srečno dobo.                  

Sonce se je dotaknilo jezera in iz senc gozdov, ki ga obrobljajo se nad gladino že vlečejo meglice. Pozna jesen je in zrak se hitro hladi. No je počasi vstal iz pletenega naslanjača in stopil na rob palube jezerske hiše, ki je že skoraj desetletje njegov dom. Natančneje, od takrat, ko je Ano prešla. Od tistega dne se ni več vrnil v bivalno enoto v LiUn21, saj ni imel več kaj početi tam. Tista bivalna škatla mu brez Ano ni pomenila nič. Vse kar je imel tam ima tudi na jezeru in še več. No se bliža stodvajsetim in sistem mu vsak dan zvišuje verjetnost nenadne odpovedi srca. To bi precej zakompliciralo možnost uspešnega prehoda na kar Ano ga ves čas opozarja. Ona je prešla že na nižji stopnji tveganja. Hči Eno, ki jih ima že tudi čez osemdeset, mu je povedala, da ima prav tako že vse pripravljeno za prehod. In zdaj se je No torej odločil, da gre. Ko je stal ob ograji in gledal po mirni vodni površini, ki se je počasi spreminjala v temno zrcalo, je čutil, da mu telo drhti, vendar ne od mra...

Ne vem več kje se zbujam, a resnico že zamujam, kar svet pravi se mi zdi, morda v domišljiji  se godi. Tu prisoten, tam priseben, del za svet le, del oseben, če iz istega, zakaj različno, v drugem svetu je resnično. Zdi se, da je vse v redu, je skrito pravemu pogledu, prevara vse kar svet ponuja, privide nam v mislih vzbuja. Resnično le, da ni resnice, in do resnice ni pravice, ni laž, kar prevara ti možgane, sprejmi, kaj drugega ostane? Če je vse le iluzija, človekove zavesti goljufija, dejali so, da zdaj le spimo, in šele s smrtjo se zbudimo.   Nekdo pravi, smo  v zrcalu, kar je v tem je v drugem še kanalu, tam jim čas obratno teče, ko jaz pomislim, dvojnik že izreče.   Najraje bil utrinek bi zavesti, brez strahu kako utegne se razplesti, če sem le misel v veliki glavi, potem gotovo mi vse prav nastavi.   Tisti, ki si mene je izmislil, da si le ne bo premislil, in če me že sanja kot podobo, naj mu spanje le ne bo pregrobo.

A veste kaj se je danes zgodilo pri dedku in babici, ko se je Beni pazil? Ne?  Vam povem, prava zmešnjava, in to vse zaradi Benijevega bagra. Da, ravno bagra.  Naj pojasnim. Šlo je tako ...  Beni je za rojstni dan dobil bager. Saj veste, kaj je bager?  To je tisti stroj, ki z veliko žlico koplje po travniku za vrtcem in zemljo nalaga na tovornjake, da jo potem nekam vozijo ter trosijo blato po šolskem dvorišču. Šalim se. Beni seveda ni dobil takšnega pravega, velikega bagra, ki ga vozi stric z brki in čelado na glavi, ampak rumenega, plastičnega, s črnimi kolesi in žlico, s katero lahko na preprogi v dnevni sobi na tovornjak, ki ga je dobil lani, nalaga dedkov levi copat. Dedek na kavču medtem gleda v telefon in nima nič proti bagru, vendar vztraja, da naj mu šofer pripelje copat nazaj tja, kjer ga je naložil, ker morata z Benijem v kuhinji pojesti juho z rezanci. Beni ne mara juhe z rezanci in ima raje palačinke, zato se mu z vrnitvijo copata nikamor ne mudi.  ...

Moja ljubezen ni moja, je kot rožna veriga obeh, z dvema koncema, kakor nasmeh, ni lastnina, nikoli le svoja. Deluje kot svet razdeljen, razdan in namenjen nekomu, če je pravi, ne znajde se v dvomu, le da je iz srca podarjen. Kadar rada se imava, ne sprašujeva, kdo je začel, kot po prepiru, kdo  bo prvi objel, deluje, ko isto spoznava. Ljubezen ne znajde se v gneči, je pač stvar srca ljubečega, prav deluje le iz celega, iz dveh zlita, če je po sreči.   Pametnim nič ne pomaga, ljubezen deluje drugače, razsodno srce ne skače, kar je skrito, to zmaga.   Zakaj smo sploh tukaj, če ne trenutkom predani, so najbolj v ljubezni iskani, za njih poslani smo skupaj.    O ljubezni veliko je téga, a ko poskusiš, vse ti je  jasno, in potem, počutiš se krasno, končam-, ne zve, ki ne tvega.                        

Ne moreš pesniti od jeze, prehitro narediš krivico, beseda z dejstvi nima zveze, najdeš laž, ko rad našel bi resnico. Je razumevanje neznanka, ni iz srčne govorice, opravljanju ni prestanka , če nočeš slišati resnice. Zamere še bolj se poglobijo, so veliko globlje od ljubezni, možgani radi  zatežijo, trme pijani, redko trezni.   Duh vznemirja se v tebi, ne ve zakaj, a vedno nekaj išče, prej vse drugo, miru našel ne bi, dokler spoznanje konca ne poišče. Pomiri najprej sebe v sebi, spoznaj, da svet je prav ustvarjen, posveti osebi se ob tebi, vzemi  dan, kot ti je podarjen. Življenje bolj preprosto je kot zgleda, morda ni namen, da bil bi več kot si, načrti previsoki, pa resnica  zmeda, razvaline zmagajo, kjer se  vse blešči. Midva pač sva, tam kjer sva ostala, vedno je lahko še kaj drugače, kako se ta zgodba bo končala, ne vem, usoda pač po svoje skače.      

Ko ga je mama poklicála jesti, nikoli se ni pustil zmesti, takoj za mizo se prilimal, nad polnim krožnikom rad kimal.   Potem prišel je čas za šolo, tudi tam ni obnašal se oholo, ko so učitelji kaj naročili, od njega vedno kimanje dobili.  Mladenič šel na fakulteto, študija se lotil vneto, za drugo sploh se ni zanimal, če so ga zmotíli, vljudno jim pokimal.   Nastopila je prva služba, ga zaposlila resna družba, pri njem se nič ni spremenilo, kimanje mu ostalo je vodilo.   Človeku ni dobro sam ostati, izvoljenko dovolil si spoznati, sta za poroko hitro se odločíla, kajpak s kimanjem jo utrdila.   Kariera počasi se gradila, položaj vodstveni mu dodelila, so kot zanesljivega ga prepoznali, in da vedno le pokimal bo, spoznali.   Družina se povečala in rastla, za življenje svoje je odrasla, se otroci poročili in vnuki se rodili, za popotnico od njega kimanje dobili.  Potem odšel v pokoj je zasluženi, in končno, ob družini združeni, smrtni angel tudi zanj se...

Hitro ura bo minila, med pozabljene se skrila, če hočeš od nje kaj več imeti, si je pač treba dve vzeti. Klik kazalcev v sobi prazni, na krog obsojenih po kazni, v stalni dir obeh pognanih, nam, za pregánjavce poslanih. Eden vedno je pred tabo, drugemu si sam za vabo, vedno te naprej podita, tvoja pot v njun krog je zvita.   Mi misel pride-, bi se uprl in kazalce te zavrl, pa naj polomi se kolesje, že najde novo ravnovesje.   Bi nastopil čas brez časa, nekoč živela ga človeška rasa, ko ni poznala tega štetja, dovolj imela važnega početja.   A čas se sčasoma spremenil, če včasih malo je pomenil, sedaj postal vladar je vsega, čase vse njegova moč presega. Če vse ure bi ustavil, marsikomu smisel bi zapravil, zakaj bi sploh še kam hiteli, saj zamude ne bi več imeli. Brez časa žal nič ni kratk očasno in vse izgine dolgo časno, vsi poslušamo melodije le brezčasne in urice uživamo prekrasne. A glej ga zlomka, že ušesa para mi budilka gromka, spanje spet se bujenju je predalo, mi...

Lahke kot pero, misli proste so, na srcu teže ni in v glavi pravi si.     Poskŕbi za duhá,     mir mu zdravje da,     naj nič te ne skrbi,     vse olajšaj kar teži. Ko začutiš pa nemir, ki ni ti znan mu vir, v tebi vse drhti, vse bolj v stiski si.     Osebo bližnjo najdi si      pogovor z njo te razvedri,     misel je pač takšna stvar      da za celoto rabi par. Zdi se da telo, bo zdaj na svoje šlo, ne strinja s tabo se, bi kar pustilo te.       Misli pozitivnih moč,       zanesljiva je pomoč,       tema pregnana iz srca,       z besedami bo upanja. To stanje te plaši, tesnoba ti srce duši, vse hujša je nemoč, duha vse bolj temna noč.       Pomoč se najde pri ljudeh,       je toplina v srcih vseh,       nasvet majhen naj ti dam,       v stiski ne ostani sam.      ...

Danes dan je kakor včeraj podoben najbrž jutri bo, zdi se, da nam zmeraj, pričakovanja isto prinesó. Leto zopet se obrne, pomeni le še en nov dan, včerajšnji se več ne vrne, jutrišnji bo jutri znan. Da minevajo nam leta, pač od nas odvisno ni, časa smer za večno vzeta, neznano dodeljenih  dni. Novo leto, ta starina, ponavljano, odkar se svet vrti, z njim premaga se praznina, s katero kar nekam vse drvi.   Mi popotniki v času, zlepki, ki jih širni  nosi tok, stok naš le odmev bo glasu, s katerim nas pokliče Bog.   Kolo pognano se ne ustavlja, ustvarja brazdo v pesku dni, da staro leto se poslavlja, od tega nič v naravi ni.   Menjava let je le predstava, ki nam polepša zimske čase, v resnici človek je lupina, splet čutov in zavedanj zase.  Smo kot invazivna vrsta, tuji rod v samoti gluhi, živa mreža, zdi se čvrsta, a kaplja je v puščavi suhi.   Gotovo le, da nič gotovo, kaj v resničnosti nas čaka, dvom ne moti leto novo, zanj rečem le; "resnica je pač t...