Robert Kaše, pesmi

Naj se leto vam izteče, ne hitreje, kot čas teče, novo naj bo le prijazno, veselja polno, smole prazno.   Zdravje naj vam dobro služi, kar je sprto, naj se združi, da denarcev vam ne manjka, poskrbi naj vaša banka.   Če težava kakšna pride, z dobro voljo brž preide, da pozimi vas ne zebe, objemite vse krog sebe.   Sončen vsak dan naredite, naj želje izpolnijo se skrite, in da vse rože vam cvetijo, Kašetovi iz Sevnice želijo.                          

Sonce nizko se podaja, zimski čas ga spet poraja  luč počasi raste z dnevom,  skoraj novo na sledi starim letom. Obisk juga v dnevih hladnih, kot sonca žarek v časih mračnih, topel objem da telesu poživilo, duši v času žalosti zdravilo. Svetloba plava nad valovi, vetra piš in ptic glasovi, lepota morskega je kraja, kar srce s srečo mi navdaja. Topel dan je na obali, opletena oljka gostja sivi skali, pot do Servula zavetnika svetišča, trudu romarskem plačilo razgledišča. Na otoku m esto staro   gospodari, sveti Izidor ga pred nesrečo varji, stoletja kapitani v njem živijo, zdaj s turisti kraj svoj podelijo. Življenje teče, generacije bežijo, novi potepuhi po ulicah brenčijo, mesto ostaja, ljudi si večno menja, ne gane človeška naglica kamenja. Narava skopo tem ljudem podarja, svet ponujal usodo jim mornarja, a skozi stoletja dalje svoj vodi ples, očem v zalivu skrito, mesto Cres.

Kar nas veže na ta svet, ni le hiša kjer zaspimo, streha pod katero zdaj vedrimo  ali vrt kjer raste za nas cvet.   Tukaj si ker nekam spadaš, tvoje mesto je del zgodbe, to ni stvar le tvoje sodbe, si del sveta, ki mu pripadaš.   Kot je skala delček gore, človek kamenček iz mozaika, ki je te dežele slika, košček, ki predstaviti jo more.   Zemlji ne moreš ubežati, čeprav letalo te odnese, praznina noge ti spodnese, dežela ne pusti se iz srca izgnati.   Vrneš se nazaj v naročje, utrujen od sveta podobe, če ne prej, na koncu dobe, nazaj, kjer tekle ure so otročje.   Dežela v tebi se sestavi, iz zmede, ki srce ti oklepa, zraste v njem podoba lepa, ko čas je, dušo in telo preplavi.   Bogate in košate lepotice, svet ti na ogled postavlja, a le domača cvetka te proslavlja, Slovenija je tvoje rodno lice.                                             ...

Takoj sem vedel,  ko z njo sem sédel, tisto sevniško popoldne sončno, ki v spominu bo neskončno.   Drobna in prijetna, s svetlim pažem, vsa poletna, pri medžiku-, tam bil je vrt, že davno je zaprt.   P ogovor tisti že pozabljen, pomemben bil le čas porabljen, redko, a se je zgodilo, da se nikamor ni mudilo.   Besede tekle, oči so govorile, bližine stik in željo obrodile, potem na grad se popeljala, dan prelepi, noč končala. In hotel sem ostati, novo smer življenju dati, skupna usoda je sprejeta, za božič, mož in žena vzeta. Zdaj let trideset se obrnilo, zgodbo skupno napolnilo, za vedno ostaja v srcu cvetka, ki se reče ji Marjetka.                                    

Ko bi Bog na svet ne stopil, nas in vero bi odklopil, ostali bi nekje v davnini, v kakšni verski razvalini. To skrivnost je res velika, če človek od Boga je slika; zakaj odločil se  poslati  Sina, pustil obsóditi  ga kot capina?   Že Adamu in Evi v skušnjavi, nevera v Njega se pojavi, in vsa človeška zgodovina, je dvomov polna žalostna dolina.   Kot vesolja se skrivnost zakriva, tako se Božja volja skriva, čas in prostor res gradnika, a Stvarnikov namen zastrta slika. Upanje je odgovor pravi, ki Bog v življenje ga nastavi, poslal je Sina rešenika, da v upu sprejeli bi vodnika.   Vse v stvarstvu gre na dvoje, rojstva moč zamenja smrtne boje, razodetje se s skrivnostjo dopolnjuje, luč vere duha temo nam razsvetljuje. Vsako leto znova se rojeva, vsem večno vračanje umeva, upanje se novo nam poraja, in Bog človeka znova osvobaja. Večno se upirati naravi, zlahka vsakega v obup spravi, bolezen, smrt, težave razne, in zaloga volje se naglo izprazne. Zato potrebni ...

Vse slišano in ponovljeno, vsako leto znova obujeno, morda obrabljeno, naivno, vendar nosi sporočilo skrivno.   Želeti dobro našim dragim, ni težko s srcem blagim, a srčnost brž problem postane, ko za ljubljene ne gre izbrane.   Kaj bi želeti tem, ki niso naši? tukaj smo kaj hitro v kaši, ljubeče voščiti tudi tistem, ki nam ni po srcu čistem?   Dilema naša je kar dvojna, za prijazne pač ni vojna, želeti srečo nam odvratnim, boj z egom je obratnim.   Žal to bistvo je voščila, vsem naj mir in sreča mila, kako lahko ljudje so srečni, ko v njih srcih boji večni?   Če komu dobro zaželite, ga s sovragom pomirite, kdor z jezikom srečo nosi, naj v srcu gnev ne trosi.   Pometimo pred pragom lastnim , in ga prestopimo z voščilom glasnim, vsaka beseda  prijazno izrečena, naj bo le z iskreno mislijo spletena.  Praznik upanje in mir prinese, naj še zamere vse odnese, bo nekaj vredno le voščilo, ki vsem enako bo delilo.            ...

In v tem bo bistvo pravo, pomiriti vso naravo, kakor stvarstvo se začelo, mu bo konec Božje delo.    Ne le ustaviti zveri in vreme, ljudem odvzeti srda breme, temveč umiriti kar se upira, pota v nesrečo svojo ubira.   Novi svet bo vsem milina, miru in sreče domovina, vse kar stiska, bo minilo, stopílo v večno se idilo.   Ta zemski predokus topline, božični praznik, ki žal mine, naj spoznati vsem da sreče, v nas zbudi občutke speče.   Pridi Rešenik in vzemi, nas poveži z objemi, izpelji vse iz te doline, spremeni obzorje zgodovine.      

Pozabljena v času, odmev davnine glasu, neznanega pomena, figura izgubljena. Kača se priplazi, težko se jo opazi, vedno je na zemlji, za zgled potuhnjeni jo jemlji. Nebo ptica si prisvaja, duha človeku osvobaja, zanj bitje je svobodno,  želi, da živel bi sorodno. Med zemljo in med nebom,  med nočjo in dnevom, se življenje to dogaja, v mejah znanih vse obstaja. Kači v prahu bivališče, ptič leta, hrano išče, človek pa med obema,  zdaj enega, zdaj drugega posnema.

Veselje nam primiga, zdaj, h koncu leta, zemlja v kable odeta, lučk nešteto vžiga.  Drevesa razsvetljena, z vej pregnane ptice, za mesta okrašena, na elektriko cvetlice. Na ulicah smo radi, kar ni znotraj je pač zunaj, kot za praznike v navadi, na vsebino ne računaj. Lepa je ta doba leta, ko zaključek koledarja, v svet žarničnega spleta, nam okolico pretvarja. Naj svetloba raste v srcih, kar je staro, v noč prežene, dlani greje v dlaneh mrzlih, piha buške drsalnice ledene.   Vse lučke ne sijejo v sreči a je praznik vsem pravica, niso vsi veseli v gneči, v srcu vsakem je resnica.  Naj se pesem srečno izteče, kar bilo je, je minilo, saj to leto vsem poteče, s tokanje ne bo nič spremenilo.   Spominčke zbirajmo najlepše, vsem ponudimo toplino ,  povežimo mlajše in starejše, morda veselju pridružimo vsebino.                     

Temne sence v svetlobi beli, izgubljeno je ozadje slike, celote barve so v meni deli, kar dojemam ostajajo le pike. Ne povežem tega skupaj, preveč je kar si je neznano, ne prenagli se srce, le upaj, da razumu prav bo vse predano. Slika, ki pozna jo moja glava, je utvara zlepljena možganska, vsem neznana je podoba prava, resnica igra čutov, ne dejanska.   Gledaš v ogledalu, vidiš sence, morda edini si v vesolju, ki mu je dano vida okence, da lahko se čudi sebi in okolju.   Senc ne vidiš brez svetlobe, brez gledalca ni  predstave , ne sladkosti brez grenkobe, brez trnov vrtnice ne prave. Vsa ta metež v moji glavi, se preceja v besede in v te toge verze stavi. Bralca pamet jih prevede, v svojo sliko jih postavi, da le preveč ga vse ne  zmede?!  

Veselje tvojega pričakovanja, naj bo iskrena priča stanja, bogat je dar v ljubezni Božji, iz človeške volje pride ožji. Vedno vztrajati v poštenju, pomeni rasti v zorenju, želiš iskati kar je v tebi, navad se slabih najprej znebi. Opravljaj dobro svoje delo, da poštenja bo ponos imelo, ne pusti, da te človek zmede, vse k Bogu misli naj odvede. Mir ohrani vedno v duši, Božja milost naj navduši, te v tem času do prihoda, rojstva našega Gospoda. On je blizu, nič ne skrbi, molitve iskrene le se drži in Božji mir, ki um presega, naj váruje te vsega zlega.

Sedanjost je prihodnosti preteklost, kot mi, tako bodo za nami verjeli, da minulo je slabost in prihodnji bodo boljši kot smo sami.   Ko vse propade, postaviš spomenik, "s preteklostjo povežimo prihodnost", prihodnjim postaviš pred oči nek lik, kot, da to za njih je neka možnost.   Kar nam minilo, prihodnjim bo še bolj, spomin doseže le življenje daleč, skala se vali po klancu le navzdol, in starih časov vrniti se ne da več.   Bron, kamen in železo, ljubi materiali prihodnje zgodovine, zdi se, da imajo večno pezo, a na večjem grobu, spomin hitreje mine.   V cerkve kipe postavljali lesene, po stoletjih kljub vsemu še stojijo, za menjavo, potrebe ni nobene, rodovi verni, vedno jih častijo.   Za ideje, ki nihče jim ne verjame, je še leseni spomenik predober, hitreje kakor črv, naslednik ga vzame, razen, če ga prej ne zgrize bober.   Minulih časov, ne vrne spomenik, kaj dosegel je mrlič v piramidi? z bogastvom kupil si mogočen lik, trpljenja svoje dobe pa ne vi...

Sredi niča osebek naš gostuje, se za življenje z ostalimi bojuje, preprosto preživetja je pravilo, koristno le kar bo želodec napolnilo.   Divjina človeku ne pomaga, nasprotno, zlahka ga premaga, njegova moč je le v krdelu, povezanem v skupnem delu. Po zemlji prvi kmetovalec rije, da vanjo užitno seme skrije, koristno zraste mu rastlinje, vsem ponudi več blaginje.   Vsa žlahta skupaj je stopila, se za stalno naselila, zemljo obdelovali skupno, da je preživetje manj obupno.   Ker hrane manjkrat zmanjkovalo, na družinah se poznalo, kjer je na mizi dosti kruha, tam tudi zibelka ni gluha.   V kolibo i z šotora, ko zmanjka jim prostora, ko viške pridelkov pridobijo, v kupčijo se spustijo.   Trgovina na vse strani se veča, čedalje več ljudi se ji posveča, oblast odloči, da mesta se gradijo, meščani se v kamnite hiše naselijo.    Ena plemena naprédovala, druga zadaj pač ostala, kdor ne bi delal, skuša krasti, bližnje, daljne, vse napasti.   Zmage in pora...

Praznovanja ne bi smeli dokončati, mi izbranci, zvezdniki življenja, kdor nas ustvaril, ve da moral dati moč razuma in prostost mišljenja. Na svetu podarjéna nam priložnost, da izkusimo kar Bog je ustvaril, ponavljala ne bo se možnost, le eno  bivanje je vsem podaril.    Volje moč  vse premaga, ne priznava ovir na poti, prevzame kar ji svet predlaga in z navdušenjem se polni sproti.   Življenje dolgo, dolga starost, mlada leta izginejo prehitro, ohraníti vsak želi veselja radost in reko misli obdržati bistro. Osamljenost nobena ni rešitev, je človek ustvarjen za družino, smisel odnosov ostane podelitev, sestavi življenje vedno si skupino. Življenje je pač dar za do živeti, ne le tabela za odkljukati ta leta, kar podarjeno, je dano za sprejeti, tudi čebela vedno gre do cveta. Vzemi kar ti ponujeno, žalovanju ne daj mesta, tu je, kar zdi se izgubljeno, le tebe vodi druga cesta.   Spominu pusti vse minulo, minilo je in moralo miniti, kar bilo in je, naj bo spo...

Zrcalo v objemu gozda izgubljeno, se nebá podoba v njem oplazi, v večeru poznem komaj prebujeno, nevidni v šalih in kapucah so obrazi. Race režejo gladino na trikote, za plen nevidni namakajo si glave,  zadnje ptice znanilke so samote, mrzli mrak prebadajo močvirske trave. V zimski plašč zemlja se zavija, ledovje odlaga se na senčne trave, lune bledo lice iz gozda se izvija, temnim hribom v meglice vpleta glave. Tema svetlobo odrine iz doline, drevesa spremeni v visoke sence, odsevi lučk bodejo z gladine, nad obzorjem zvezde spletajo si vence. Mir spokoja se prelije nad vodovje, mrzla noč v svoj objem svet stisne, v lune belo luč zavije se hribovje  naravo v mirovanja čas  potisne. Se poslovi veselje do pomladi, v pozabe mrak zavije vse kar diha, a v  spokoj jezerni vstopamo še  radi, vedno nam prinaša luč navdiha.  

Zravnam naj pot, za Te Gospod? Da boš prišel, mi ranjeno srce ogrel. V težavah sem. Zakaj? Ne vem, v meni vse je razkopano, nič še poravnano. Nosim že ta snop, za moj pristop, a vrisk ne gre iz grla, je stiska glas potrla. Obleko žalosti in bede, mi snemi in daj besede vsem, ki mir oznanjajo, pravični svet sanjajo.

Dobrih misli moč velika, človeka more spremeniti, vsaka je oseba svoja slika, ki pred sabo se ne more skriti.   Zakaj ta duša je potrta, utrujena od vseh prerivanj, udarja v vrata, ki zaprta tesnó so v trdi svet prebivanj. Mladič v srcu ostane isti, verjame, da svet ga potrebuje, na poti spremljajo ga upi čisti, in vera, da iskrenost v vseh deluje.   Kot moč viharjev skalo  zruši, on konča svoj čas v črepinjah, vedno dlje mu ostane mraz na duši, ne najde več sledi v stopinjah. V mislih zmeda, v srcu beda, vse je vsem se  spremenilo, ljudi se čez zaslonček gleda, bo človeško kmalu umolknílo. Ne popolna in ne bolna, srednja smer je, ki ostane, ne ovir in zmot prepolna, naj da zgodbe, srečne in končane. Daj v življenje lepo misel, najdi jo v svojih časih, kar bo zbrano, umesi v smisel. Naj vzkipi mu rast ugodna, ko ozira se po srčnih glasih, tja ga vedno pota vodijo svobodna.          

Nastop si je pripravil in na oder se postavil, v bistvu ni imel ničesar, le sebe in pa prazen cekar. Ker prej svet si je ogledal, odločen, da bo vsem povedal, katere videl je resnice in razkrival bo krivice. Začel je torej govoriti, ušesa z besedami vabiti, se trudil povedati pošteno, a požel zanimanje nobeno. Vrnil se je nazaj v misli, da se kaj boljšega domisli, rezultat je pač porazen in cekarček ostaja prazen. Po premisleku si reče, vsak vsaj enkrat se opeče, če resnica ne premami, morda smešnica vas zdrami. Naučil se je nekaj štosov, in se lotil je nastopov, je publike pritegnil več kot misliti bi utegnil. Postal zvezda vabljena večera, zgrajena komika kariera, ni bil zabavljač po duši, a se je uklonil cekra suši. Zdaj spoznanje ima drugačno, občinstvo sporočil je lačno, kdor rad glas resnice sliši, za smeh naj poskrbi pri hiši. Saj vse zanima le resnica in globoko gane nas krivica, a najboljšo rešitev svetu damo, če se nasmejati znamo.

Pokažeš svetu le podobo pravo, ogledalo, ki odseva le resnico, zaman upaš, da ti kdo dal bo slavo, poraz se pač ne utrudi v boju za pravico.   Vsak po svoje vidi okrog sebe, kar je meni jasno, drugi ne verjame, pusti me! in jaz pustim naj tebe, je odgovor, ki bližini prostor vzame.   Laží zares skoraj nihče ne mara, a marsikdo tudi resnice ni potreben, še najbolj mu domača je prevara, da že vse imaš, česar si sploh vreden.   Smo včasih najbolj srečni, kadar zvemo, da pri nas stvari so čisto v redu, kakšna prava je resnica, ne povemo, vsak raje kar sledi soseda zgledu.   Zakaj bi pričal, kar ljudem ne paše, prazno upal, da bom s tem jim ustregel, ne marajo, da se jim žalost baše, z voljo slabo dobre ne dosegel.   Ni pošteno siliti ljudi z resnico, če laž imajo raje, naj jo pač imajo, vendar svojo imajo pravico tudi tisti, ki lagati še ne znajo.   in še dodatek:   Pesnik ni vešč slovnice Slovenske, in rad pusti se podučiti, v njej je spretna gospa R...

Gospod, postavil si nas na to skalo, na ta otok v praznini, in nam po svojem Sinu povedal zakaj smo tu. Vsako leto te znova pričakujemo. Vsako leto se znova utrujamo in polnimo s hrepenenjem. Vsako leto znova upamo, da se boš vrnil, prišel, kot si obljubil  in nas odrešil. Nam dal spoznanje, nam pokazal ali smo delali prav ali ne. Vedno smo v pričakovanju. Vedno smo v upanju. V zaupanju. V stiski. Kje smo in zakaj to počnemo. Kaj delamo in če je tako sploh prav. Dobri Gospod, daj nam dar pričakovanja. Uvedi nas v svojo Skrivnost. Zbudi nas, zbudi vero, upanje in zaupanje. Naj nas Tvoje rojstvo ponovno prerodi, nas spremeni. Zbúdi v nas vsa ta hrepenenja  in jih nadomésti, z resničnostjo, z večnostjo.