Robert Kaše, pesmi

Mene ni na spisku. Če me že kdo išče, naj kar pride na dvorišče ali povabi se k obisku.   Pač nisem tam potreben, tudi tukaj v bistvu ne, a malo v meni le še vre, in ostajam rad poseben.  Ko pristaneš, nisi sam, saj težave so ob tebi, rešuješ vsem jih in sam sebi, če le ni preveč te sram.   Bodi raje tam kot vedno, vsak dan ob isti uri in naj te ne razburi, da vse je proti tebi redno. Saj ni tako kot zgleda, vsak se malo rad postavi, a ko čas to vse prebavi pač za njim ostane zmeda.   Vse je pod nadzorom, le sam sebi nisem in nihče ne piše dolgih pisem, kdor zmore, umakne se naporom.   Vem, ta pesem ni kaj prida, ampak mene to ne moti, in če komu sem na poti, naj raje piše svojo, kot zavida. Pride dan, ko vse je odveč, najraje bi kar nekam izginil, žalostni odpad na stran odrinil in pozabil na ta čas boleč. A le mežik je stran od žalosti lepota, stokanje se zlije v vrisk veselja, v srcu suhem tli vsaj ena želja, da leden oklep pretaja spet dobrota. Slabo in dobr...

Spet zelenec je na poti, cilje si izmišlja sproti, nič ne čaka, nič ne išče, morda vas še nocoj obišče. Najraje gre za ptičjim petjem, prečka travnik posut s cvetjem, zlekne se med brstje mlado, nastavi soncu novo brado. Spotika se po prašni poti, majski dež ga nič ne moti, zanese polje ga zorano, čebel rojenje mu je znano. Listje mlado rad posmuka, s kukavico skupaj zakuka, ljubi kar pomlad prinaša, kaj bo jutri se ne vpraša. Ta zelenec me je zmedel in še sam sem mu nasedel, zdaj pomlad po meni šviga, da ne znajdem se-, ne briga.

Obsuto s cvetjem, kot nežni dih pomladni, spleteni s slavca petjem, trenutki lepi in navadni. Novih dni lepota še malce sramežljiva, ji tiha pristoji dobrota in beseda ljubezniva. Počasi se prebuja, v sončno kopališče, prijaznost spet zamuja, med ljudmi se sama išče. Časi so posladka, zaviti v mehko svilo, kamnita steza zdi se gladka, a ob njej se seme je izgubilo. Tu sejalec v prah obcestni, posejál je le koprivo  v duši sam ostal bolestni, svet postal dvorišče je igrivo. Čas mu teče prepočasi, neučakan je v samoti, s petjem misli si preglasi, z lepotami pomlad ga moti. Odkašljala se ni še zima, a pomlad že polkna odpira, srce še kaj početi nima, si po dolgi zimi koščke zbira.

Nočem se prepirati, žalitve spet izbirati, zakaj hočeš prizadeti, v zanko jeze me ujeti?    Spet deluje stara trma, ravna pot ti je prestrma, spokoju duše se upiraš, na manire ne oziraš. Gre se, kdo bo zmagal, sebi samemu pomagal, nikoli se ni treba spreti, želja je odpor le streti. In ko se nekako neha, nikomur dana ni uteha, škoda vsakega prepira, iz slabega le slabše izvira.   Zapletenim v krog pozabe, rešitve so v glavnem slabe, prepir pač nikoli ne doseže, kar  prijaznostjo vse  poveže.   Veliko teh, ki se prepira, trdi, da le želi si mira, a tudi to lahko je izgovor, s katerim utiša se ugovor.   Prepira vloga vedno dvojna, najprej to je mala vojna, potem težava ker resnica,  spon svobodna bo jetnica.    Kot zemlja v potresu poči, prepir lahko duhove loči, redko le korist izkaže, vedno pa odnose umaže.  Vsak je včasih prepirljivec, kdor pravi ne, pač pozabljivec, le pri nas ni prepir v navadi, mi samo glasno govorimo radi.

Polje se jeseni žanje, ko se klasje že poveša, a ko  se pleve z zrnjem meša, kmet naj sam rešuje stanje.  Vsaka viža se izpoje in mandat se enkrat izteče, vsaj takrat  vsem sreče, politik vendarle prinese  svoje. Oblásti volje pač ne zmanjka, vedno najdejo se pravi, ki visoka misel jim v glavi, ne da mirnega obstanka.   Pa se dajo na plakate, hodijo na vse dogodke, na videz pozabijo predsodke, se z vsemi spuščajo v debate.   Če  volivce hočeš pridobiti, poskrbi, da te vsi spoznajo, naj vidijo s kom opravka imajo in da znaš ti lepše govoriti. Naloga je kar utrudljiva, a kandidatu je koristna, če so srečanja z volivci pristna, težko  v njih se  dolgo   uživa.   Bogato  razširi si obzorje in če obljube previsoko polet ijo, ljudje ga hitro  prizemljijo, ko jim vseh težav prepluje morje. Dan končno pride  odločilni, ko  volivec svoje opravi, da politika svet svoj sestavi, kot da ga rezultat volilni.   Res je glas...

Suhi list v vetru, divje poplesuje, takt poslednji narekuje, pomladnemu orkestru. Kam se kdo obrača, sapa ne sprašuje, dih povsod stanuje,  vsaka pot mu je domača.   Le odvračanje pogleda, list se skriva kot očesa zazrta v megló slovesa, v plesu zadnjega obreda.   Kako storiti, ko drugačna je zamisel, a plesu vetra ostane smisel, se lista suhega  znebiti.   Ko suhi list  se utrne, kaj nam še pomeni, nihče ga več ne omeni, novega pomlad spet vrne.    Z veje odtrga se in pade, veter odnese ga nad streho, kar prinaša mi uteho,  pomladi stare so  navade.   

Povej nam Marija, kaj svetlobe plašč zavija, kam skrivnost noči izginja, kako se smrt nocoj spreminja? Kar srcá premakne kamen, ljubezni prave  vodi plamen, z veseljem se napolni duša, s studencem kjer je smisla suša. Si videla dvobój prečudni, nas, ki sanjamo, da budni želimo življenje varovati, s smrtjo zanj se bojevati. Vstalo upanje temó premaga, zveličanje nam ne omaga, v Galilejo za njim gremo, Boga vstajenja v duši zremo. Konec ne pripada smrti, še včeraj smo bili potrti, praznuj Marija danes z nami, Gospod je tu in nismo sami.

Na križu si bil sam, nihče te ni prijel za roko ni objel telo ti sloko, jih tudi  razumeti znam. Saj nekoč prosili so dotik, ko moral bežati si od njih in v gneči  čakali tvoj dih. Kje zdaj je ta ozdravljeni bolnik?   V stiski čudeže čakáli a ne dojeli sporočila, prerokba ni se jim izpolnila, raje čarovnijo so iskali.  Zanje priklical Lazarja  iz groba, ubogi vdovi vrnil sina, gluhemu je  sluh prinesla slina, a ko gre zate-, zmaga zloba . So videli skrivnosti večne, iz tvoje čaše pili vino, doživeli so Boga bližino, trpljenja ure pričali nesrečne. Potem zbežali na vse konce, se razgubili so po svetu, a novico  raztresli po planetu, narodom pokazali vstajenja sonce.   Pred križem bi pobegnil sam, bi tudi  vrnil  se k Očetu, a sem na tem hladnem svetu, vzemi me-, ko treba bo drugam.