Hvala, raje ne

Prestar si, da bi pisal o ljubezni,
ti že bolj pristoji kaj o bolezni,

ljubavna tema gre pač mlajšim,

ki so bližje časom slajšim.

Ne v politike se spuščat,

ti ne znajo več odpuščat,

vemo vsi, da besede njih slepilo,

a maščevanje vseeno bo sledilo.

 

O sosedih pač ne piši,

če rad imaš mir v hiši,

se najde marsikje predpražnik,

še hitreje pa čez plot sovražnik.

 

Če o zdravstvu bi kaj pisal,

hitro se boš vanj zabrisal,

vsem se zdi vse narobe,

a kam boš šel, ko so tegobe.

 

Čez šolstvo bi še pregovarjal, 

najbrž se boš zagovarjal,

od ljudi, ki so ti dobro znani,

argumenti drugačni bodo dani.

 

Na državo se brž skoplješ,

dokler do obisti ne razkoplješ,

stanja, kakor ga imamo,

ker domovino ljubiš, pusti dramo. 

Mnogter se tudi v cerkev spušča,

takrat ko spomin ga že zapušča,

na staro mater, ki molila,

da ga bolezen v zibki ne bi pogubila.

 

Vreme tema je hvaležna,

njega kritika pretežna,

na to se tako dobro vsi spoznamo,

da za "kar nekaj" jo imamo. 

Če hočeš se vsem ustreči,

najboljše je ničesar reči,

če pa kdo bi rad kaj vedel,

z njegovim zadnjim stavkom, najbolj boš ustregel.