Robert Kaše, pesmi

Svet bi se lahko popravil, do tega vso ima pravico,   poskusil bi morda z resnico, a bi vseh bolezni ne ozdravil. Ni pravice do resnice, nekomu laž se bolj obnese, kakor koli  pač nan ese, a naj to mnenje bo peščice. Kaj lahko bi vsak prispeval, dal bi barki mirno morje? Morda malo dobre volje, ali pa se česa ne loteval. Se ve, najlažje pamet je soliti, drugim kazati pravila, da sebi resnice bi nalila, željo redko je opaziti. Je duh ponižnosti zdravilo, ki ravna nas v prave tire, čas nam da le malo izbire in prijazna misel vsem darilo. Iz srca preprostega izvira, kar škode svetu ne prinaša, kdor na sebe se zanaša, v napačnem vrtu rož nabira. Tu pač eden si od mnogih, svetiš ali le užigaš, rešuješ svet, se zase brigaš, vsi smo iz množice ubogih. Kjer vsi se imajo radi, tam sodnije ni potreba in kjer spoštuje se oseba, spor brez sile vsak se zgladi.     Naj ta stih bo moj prispevek, nič novega-, a če dragi bralec, s pesnikom ostane kot sejalec, obeh ponižnost...

Naj tokrat grem še jaz, rad bi videl ta obraz, slišal njega govorico, prepoznal vso resnico. Moram najti tiste kraje, domov se vrnil bom še raje, sledi poiščem tam njegove, spodim misli negotove. Za vsemi pojdem v Galilejo, srečni so, ki tja prispejo, tam čaka nas veselje, prostor za vse srčne želje. Bog nas tam zdaj pričakuje, večno duša v njem domuje, premagal smrtno je težavo, dal nam bo uteho pravo. Vseeno pot skrbi me malo, nekaj stiske je ostalo, kaj če dežela se mi skrije in sonce zame tam ne sije. Morda pa Bog tako mi pravi, Galileja res je v slavi, vendar tu je tvoje mesto, doma naj ostane srce zvesto. Sam prej se z mano srečal, če se boš bližnjemu posvečal, nisem te na svet postavil, da bi za mano ga popravil. Tu je tvoja Galileja, ljubezen Božja njena meja, naj usmiljenje te vodi, Bogu zvest v srcu bodi.

Nič ni manjkalo mi v niču, nisem prosil za življenje,  zakaj bi želel si trpljenje, ki bo končalo se na griču. Če ne živiš, ne boš umrl, je življenje tukaj, tam ga ni, potem greš tja, morda nazaj kjer bil si,  prazen šotor veter bo podrl. Odhod, obraten je prihodu, če čas obrne se, razlike ni, in filmček nazaj se zavrti, smrt pobegníla bi porodu. Brez zaslug na svet izbrani, nagrajeni z vstopnico edino, sprejeti v sedanjo domovino, iz zalog zavesti žive smo odbrani. Če te ni, se še tega ne zavedaš, vse je v miru, brez zlorabe časa, ni trušča, šuma, niti glasa, ne motiš se,  ničesar ne spregledaš.   Kjer ni ničesar, tam vse manjka, življenju ostane le ostanek, veselje postalo bo obstanek in potrpljenje tvoja stara znanka. A to ni pesem iz obupa, nekoga, ki ne ve zakaj je tukaj, kot vsi nekoč tudi on ostal bo zunaj, rešen večno vsega hrupa.  

Nisva šla mimo, bilo je pred zimo, ali pozna pomlad, lepo je takrat. Dan iz postankov, vmes čas ostankov, vse brez spomina, kilometri, kabina. Postanek za kavo pogled v naravo, malo govorila, se mislim prepustila.   Ob oknu obsedela, utrip poti ujela, veliko jih prihaja, odhajanje ostaja. To najin je kotiček, pri kavi kot rogljiček, le izpolnjuje sliko, a pomeni mi veliko.