Robert Kaše, pesmi

Tukaj sem-, to vem, ni pomembno, če je prav, bistvo je, da grem, saj ne bom ostal. Zaenkrat v tej dolini, smo takšni, kot pač smo, nisem prvi, ne edini, mnogo jih je skozi šlo. Mladi up v daljo gleda, priložnosti se zdi obilo,  star obup se le zaveda, da bo enkrat vse minilo.   Dnevi pa kapljajo, kakor kapljice od strehe, tu vzamejo, tam dajo, tja nasmehe, sem uspehe.   Igra teče, a le gledam, kocko meče nekdo zame, vedno zmaga uide nekam, sreča ne računa name. Nič ne ostane od celote, vse razpadlo bo v pesek, dnevni odmerek naj lepote, izravna življenja znesek. Tukaj sem in malo jemljem, že davno dati nimam česa, briše mavrica za dežjem, žalost vrne se v nebesa. Videti ne maram joka, solz ne želim okusa, le razpoka bo globoka, ko konec bo poskusa.   Umreš, ravno dozorel in na življenje se spoznaš, da živeti bi začel, prav cenil kar imaš.    Zdaj je, kar je, ne vem, kdo bi več ponudil, če bi na svetu dal mi vse, le še bolj bi me utrudil.    

Kar nikogar ne zanima in je vsem kot lanska zima, starga deca je mišljenje in kam njegovo gre življenje. Veliko se za druge trudil, pazil, da bi česa ne zamudil, pač vsi idej so vedno polni, če jih kdo zastonj izpolni.  Mirno šalabajzerje prenašal, lenuhom zvesto rit odnašal, včasih komu kaj povedal, še večkrat raje stran pogledal.   Bil vajen delat in ustvarjat, vedno o čem novem sanjat, zdaj ginejo moči mu moške, težave prihajajo otroške. Vse bolj počasna je že misel, sprašuje se, kaj mu je smisel, komu sploh še kaj pomeni, svoje si naredil, zdaj ovéni.   Okrog njega še bezlajo, zakaj, povedati ne znajo, ljubi mir mu najbolj paše, ne skrbijo ga hitrosti vaše. Za prazen nič ne bo se trudil, brez skrbi bo kaj zamudil, če pa komu se zelo mudi, naj kar zase poskrbi. Ima dan današnji ur enako in tudi dnevov leto vsako, kot takrat ko je mladiček, v mlajši koži bil še ptiček. Enkrat pač vse se neha, tudi kamen kdaj odneha, kar si v svojem veku storil, morda bi raje ne govoril....

Nov način mi govori, kako pogled globino pridobi, pomaga razumeti ta trenutek, bližine polnosti občutek. Spoznanje ustvarjalca vsega, neznanje je iskalca tega, resnica ni dana upadlemu pogumu, vsebina skrita zavrtemu razumu. Metode stare, davno vpeljane, izkušnje v rabo spet  predane, njim, ki modrosti se želijo posvetiti, znanja večjega razlago pridobiti. Branje prvi je dotik tvarine, duhovna pot do nje vsebine, z besedami se v zgodbo me uvaja, opazujem kaj v meni se dogaja. Sprejeta v umevanje beseda vredna poglobljenega pogleda, naj pove, zakaj se v mislih mi oglaša, kaj v življenje novega prinaša? Kar sprejeto je, se vrne, pogovor v prošnjo se obrne, sporočilo je v besedi dano, le molitev bo zaprla rano. Duha umiriti v pričakovanju, razum spoznati v zrenja stanju, navdih naj spremeni človeka, iskrena vera misli mu obteka. Večno sporočilo v sŕce položeno je žive vere spodbudi posvečeno, vse kar se dogaja, je v tebi, Bog te ljubi, zato spodbudo nosiš v sebi.

Ne, tukaj nismo vsi enaki, beli, zeleni, modri in nekáki, vsak v svoji ali drugi vlogi, kajpak, z osebnimi razlogi.   Po hodnikih, z različnimi koraki, postopaje ali prožni, zase vsaki, v skrbeh, utrujeno, da le mine, stiska, bolečina ali čas, izgine. Tam strah z resničnostjo se stakne, in upanje zadnje se umakne, čakanje s potrpljenjem skupaj, razmišljaj in sprejemaj, v sebi upaj.   Vstavljen v svojem si telesu, zibelka in krsta v istem mesu, svobode imaš kot narava ti jo daje, to je - kar je, čeprav več bi raje.  Hódniki šumijo in vse teče dalje, blizu smo a med nami so razdalje, vsak v sebi in za sebe, moja stiska gane, a ni del tebe. V bojih z bolečino vedno manjši, dnevi upanja postanejo vse krajši, dar in breme isto je življenje, izgubo v zmago pretóči hrepenenje.

Potresle so lepote se po krajih, kjer oči le malo jih užilo, presenetile na svojih položajih, še več se jih pogledom raje skrilo. Lepot raznih najde se na svetu, z občudovanjem jih v eno povezuješ, gledaš modre rožice v cvetu ali globine vesolja preiskuješ. Ko sonce v zatonu se raztaplja, barve nebo zalijejo z razkošjem, pohodnika korak na gori se ustavlja, pogled po boža belino nad skalovjem. Lepot drugačnih najti je v svetu, ki z veličastjem ne osupnejo gledalca, v skrivališču, kot ga popek daje cvetu, tiho čakajo pozornega obiskovalca. Ta včasih pride, velikokrat spregleda, brstiče v katerih skriti so cvetovi, ne vidi bistva, premalo se zaveda, kje skriti prave lepote so sledovi. Kdor more v srce osamljeno prodreti, spoznati kaj očem je tam prikrito, oklep odpreti in najdbo svetu razodeti, darilo našel bo v preveč vsegá zavito. Kdor zna otroški duši prisluhníti, zave se, da največje so lepote male, k preprostósti pravi se potrudi priti, uvidi, da lepote njega so iskale.   Kdor...

I. Objet   Objet z lepoto tega stvarstva, zavest v neskončnost je ovita, brez oklepa tu ni varstva, življenja možnost večno skrita.   Sredi niča, v prostranstvu, kot zadnja kapljica življenja, vrste odpadnik, v izgnanstvu, lebdeči ogorek izginulega mišljenja. Zgolj poskus ali zgrešena misel, človeka iskra v praznini vneta, pokončan z zemljo, kot nesmisel, sam ostal, zaradi zamude leta. Zamudila vrnitev se do zemlje, izgubljen v vesolju zdaj pokveka,  odložil smrt in videl pogubljenje. Kot objem zadnjega človeka, bo večno ugasnjeno življenje, brez smisla pride konec vsega veka. II. Objeta Ti in jaz v tem prepletu, vrnjena v šolske dni , hrbet obŕnila nasvetu, nič ni prav, kar se godi. Poročena, a vsak zase, zopet padla v staro zgodbo, zdavnaj rekla, da ne da se, spet spodrsnila v sodbo. Prišla je ta obletna fešta, zbudila stare je spomine, skušnjava zvesta in nezvesta, naju v objem pregrešni rine. Vsak drugi dan je neprebaven, vest kriči v pijani glavi, sram ostaja vedno z...

Čakam na prihodnost, da bi dala novo možnost, resnico zamenjala z Resnico in dala vsakemu pravico. Ne dvomim, da prišla bo, marsikaj prinesla s sabo, morda že tukaj je med nami in del nje smo tudi sami. Veliko človek se naučil, da se ne bi večno mučil, up naj vlije nam navedek, da verjamemo v napredek. Nihče ne ve kje morje izvira in to posadki ne da mira, a le malo se sprašuje, zakaj in kam ta ladja pluje. Živeti že vse bolje znamo, težave le še s sabo imamo, na svetu znamo raj zgraditi, a bi mu želeli pobegníti. Zdi se, da tako bo večno, človeštvo pač nikoli srečno, vedno čaka na spremembe, a redko vredne so omembe.   Ko pa pride, je narobe, kar prej bilo je, gre po gobe, takrat neprav priložnost najde, da se na pravi strani znajde. Morda bi čudež kaj spremenil, če bi nas raje ne omenil, kolikor želi jih kaj drugače, toliko jih proti skače.   Brez spremembe ni življenja, pa tudi težav ne in trpljenja, in ko se naj nič ne spremeni, sprememba sama se zgodi.  Sumljivo je, ...