Robert Kaše, pesmi

Dan dolžnik ostaja dnevu,  a čas brezčasno nam uhaja, beseda umika se odmevu, iz senc svetloba se poraja. Brez konca nekateri dnevi,  a leta odtekajo kot voda , v trenutke zlepljeni odsevi, koledarju dajejo sprehoda. Vsem nam strižejo kazalci, kolesca  vrtijo brez učinka, da mi smo času soigralci? Le kot žrtve nas razkrinka. Časa umetje ni nam znano, vse je izmišljeno na veke, iz ur, minut orodje dano, je kot rešeto v tok ubežne reke. Kar živí se ne pomlaja, od rojstva obsojeno da mine, tok sprememb nas le obdaja, in védenje, da vse izgine. Stiska s časom je utvara, besedje dnevnega prisluha, čas v resnici je prevara, kar manjka, je za red posluha.

Znotraj, zunaj vse enako, vase le zaupaj, življenje je pač tako, navidez vse gre skupaj. Pomen lahko je kot utvara, da je sploh kaj, zdi se, videz naivnega prevara, v temni šipi gledamo obrise. Izrečenemu u sodnost, pripisuje se velika, a besedna brezizhodnost, v življenju se zanika. V sebi vedno si osamljen, eden izklesan v ednini, v vrsto mnogih si postavljen, nekje na robu in v sredini. Kdo ve zakaj je svet ustvarjen, saj včasih vsem preseda, če po eni strani si udarjen, še z druge pričakuj soseda. Iščeš smisel, škoda truda, ne ve roža zakaj cvete, naj življenje bo spodbuda, vsak dan prijazne zanke plete. Kalna reka mirno teče, izginja tok v daljavi, da lepó je tu, nihče ne reče, človeka v sebi, tega pa pozdravi.

Pot življenja ni sredina, vodi bolj po ženski strani, ohranitev vloga materina, ona nese, on le gnezdo brani. Življenja volje več je v ženi se vedno rodu novemu podarja, vsem in nam, ki svetu prineseni, da življenje še naprej se ustvarja. Četudi zapuščena, ponižana in bedna, ko se ji na poti zalomilo, žena ostane spoštovanja vredna, živo iskro v njo je stvarstvo skrilo. Davno že n arava podelila, vloge v igri za obstoj človeka, jih vsaka generacija izpolnila, nobena prekinila poteka. Afričanka mlada na podobi, ponosno svoje sporočilo nosi, se ji v oblačilih pisanih spodobi, da v življenje nam veselje trosi. Šotor, ogenj, žena in otroci, modrost je davna starih ljudstev, so trdni temelji plemena, rodu večno izročilo čustev. Je tradicija odločna, kar drugačnega, narobe, narava žene dovolj močna, je materinstvo ustvarilo vse dobe. Stvarstvo najde si rešitev, preživetje vedno moč v stiskah, je ženi dodeljena izpolnitev, zmagovati v življenja bitkah. Volja je, kar vse premaga, nasledstvo ...

So kaj vprašáli? Mene ne. Te niso poslušáli? Zakaj bi le. Delajo po svoje. Tudi prav. To kar je-, ni moje. Vzel bo, kdor je dal. Moram jim verjeti? Ne vem zakaj. Bi moral kar sprejeti? Da ne gre nazaj. Se vse je spremenilo. Že mnogokrat. Kar je, bo  minilo. Vsaj enkrat. Svet se ne ustavi. Dolgo še. Vse je v tvoji glavi. Sprosti se. Nihče te ne posluša. Nič zato. Vsak zase le poskuša. Naj jim bo. Pozabi na zamero. Škodi ti. Raje ohrani vero. Dober si. Lepo je življenje. Živi ga. Le komu to brstenje? Bodi ta.

Po travi priskaklja domače, ne poznam ga, mlado mače, se igraje mi posmuka k nogam, zamiži, ko med ušesi ga počoham. Zgleda, da bi rado se cartalo, a meni žal časa ni ostalo, pa tudi volje nisem prave, pri kom drugem najde si zabave. Morda bi rado nekaj jedlo, da nič nimam, ga je zmedlo,   mu grozdno jagodo ponudim, mačetu se malo z njo prikupim. Ker sem očitno slab gostitelj, za mače boljši čaka se rešitelj, za slovo povalja se po travi  in spet nazaj za grm odpravi. Naju pot odpelje  dalje, ne vem, če mačetu kaj žal je, a da jaz si srečanje zapomnim, se znanca novega v verzih spomnim.

V spominu mi ostaja neka slika, strmine sive poljubljajo oblake, gladine jezera se tiho gozd dotika, sočni travniki plašne pasejo srnjake. Ta podoba v mojih mislih, tako živa pred očmi otroka, dežela sanj in upov čistih, davna želja, iskrena in globoka. Počival sladko sem v njenem varstvu, prebujal na bisernih se rosah, sanjal pravljice v tem stvarstvu, oblake gledal sem leže na rožah. Prekipeva duša te lepote, veselja iskre v srcu so cvetele, zdravilo zdaj v trenutkih mi samote, spomina strune tiho zadrhtele. Da srce napolni hrepenenje, bi v očaranost me spet vrnilo, dušo ranjeno prelilo koprnenje in otroštvu spet življenje prepustilo. Gledališče za sanjača, ki v meni, tava med izgubljenimi svetovi, kar je preživetega, ne ceni, le stara hrepenenja vrača v obleki novi. V teh sanjah skrita zame je lepota, naj ostanem dolgo v njih cvetu, vse drugo je lahko le zmota, najbrž pozabili so me na svetu.

Zemlja v morje se potisnila, in med mesečne zalive stisnila, prostor dala vsem sanjačem, ter poletnim postopačem. Mesto stresla na obalo, ki le malo je ostalo, strm kamen z nogo v vodi, prošnja Materi za zdravje bodi. Vojak Jurij s hriba brani, pod njim potočki ulic tlakovani, v marmorju Mandrača zliti, obliti vsi vodnjaki in trgi  skriti. Tartini mestu z violino daje diha, burja špranjam uličnim prepiha, turistov veter  ne odnese, jadralce v svojo smer zanese. Vidi gorovja se belina, Benečije širna je  modrina, tri države na pogledu, prijazne tujcu in sosedu. Lepa kot čipka je kamnita, duša mesta starega v njej skrita, in vedno nekaj v srcu mi prepušča, kadar dragi me Piran odpušča.

Kaže, da trk bo neizbežen, in škodi se ni moč izogniti, o žrtvah zaenkrat ni za govoriti, a vedite, to bo karambol obsežen. Panika nikomur ne koristi, za izogniti se katastrofi, ni načrta, možnost, da bi ušli kam, še zaprta, res pa, da mi takrat ne bomo tisti. Počilo naj bi čez tri milijarde let, dve galaksiji bosta se zabili, jaz ne vem, to so astronomi ugotovili, a menda krasen nebesni bo pogled. Bolj kot to, kako bo videti ta šov, me zanima, kdo ga bo sploh gledal, in komu bo lahko povedal, če sploh tedaj bo še govoril, človek nov. Le brez strahu, nevarnost je še daleč, dva milijona let svetloba gre do tja, kaj bo zadelo, nihče povedati ne zna, pogled v nebo morda pove še največ. Prestrašiti vas nisem hotel, in prosim, naj nihče mi ne zameri, morda ta strah je znotraj votel, a ostanimo pogumni, v dobri veri, morda pa vendarle, do takrat,  tudi nebesni se promet preusmeri.

Gospodar je sla poslal z ukazom: "Najdi mi najboljšo stvar na svetu!" Sel z zaprepadenim obrazom, najprej k modrecu poda se po nasvetu. Na gori modrijan samuje, v stiski za pomoč ga sel poprosi, mož premisli in tako svetuje: "Ljudi vprašaj, dobro vsak v srcu nosi." Poslanec gre in se v vasi ustavi, vesela družba svatbo tam praznuje , vpraša nevesto, najboljše kaj je, pravi; "To ljubezen je", se iz dekleta usuje. Pot naprej njegovim nogam se pomika, v deželo pride, kjer vojna je divjala, padlega vojaka matere žalost prevelika, "najboljši mir je", iz srca dejala. Še dalje išče najboljše se na svetu, v svetem kraju sel romarja pobara: "Največ je vera, kar človek prida cvetu življenja in Bog nikoli ne prevara". Mladenič utrujen že od potov, veliko zvedel, a ničesar našel, zaželel si vasi je rojstne plotov, se končno pri materi je znašel. Ko zaupa ji težave, žena mu dejala: "Sin moj, odkar sem te rodila, ti si najboljše kar mi božja vol...

Brez denarja ostane banka, prej ko dela pridnemu umanjka, vedno je treba nekaj narediti, še to in ono postoriti. Človeštvo je navado si privzelo, najdi koga, da bo opravljal težko delo, večna skrb kako delavce dobiš, če ne gre zlepa, si pa sužnje naloviš. Delo nekaterim je vrednota, drugim zgolj življenjska zmota, eni brez dela ure ne zdržijo, drugi zlahka dan v senci preležijo. Kdor ne dela naj vsaj je, morda naš delavec vegansko hrani se, nekdo v fabriko gre na izmeno pravo, drug v trenirki razmišlja na daljavo. Človek dela, a delo naredi človeka, življenje brez dela, čudna je pokveka, zapornik za nagrado sme na delo, delovni uspehi slavijo se veselo. Bistveno je za življenje delo, "Kaj delaš?", pogovor bi začelo, kult dela nad človeštvom vlada, brezposelni niti ne ve kam spada. Brez dela nimaš kaj početi, življenje z delom treba je začeti, morda, če danes delo odložiš, sploh ni potrebno, jutri ugotoviš. Kaj pa če le, domnevno, delo zdi se nam tako pomembno, v resnici se da...

Oblačno nebo nad Patraškim zalivom, Ali Pašinih galej ni skrilo pred kladivom, Svete lige krščanskega ladjevja, pod Don Juana Avstrijskega povelja. Krščanstvo je na preizkušnji, Bog ne dovolí, da psom smo sužnji, preživeli in padli, vsi nocoj bodo srečni, prvi zmagovalci, drugi v raju večni. Krščanski poveljnik tako borce si osrči, Turek udari a kristjan mu floto skrči, napadi hudi se vrstijo silovito,  dokler Ali Pašino poveljstvo ni razbito. Padel turški vodja in z njim morala, bitka kmalu zatem se je končala, žrtev mnogo imeli so oboji, a so za svet kristjanov zmagoviti boji. Papež Pij, ki vojsko križa je povezal, zmago Rožnovenski Mariji je zavezal, ta dan kristjani rožni venec vsi molili, in zavezniki usodno bitko so dobili. Benečani o zmagi so dejali: "Ne orožja moč, ne tisti, ki so ukaze dali - vse to ni zmage naklonilo, Rožnovenske varstvo nam jo priborilo". Imperij turški od poraza ni si opomogel, tudi kristjan več sloge ni premogel, a po več kot štiristo letih še bo...

Enkrat na poti ostal sem sam, ne vem več kje, a bil sem tam, ne vedel kam, a  šel sem tod, vseeno kod, nekam pelje vsaka pot. Potem prišel sem spet drugam, v kraj, ki zdaj ga že poznam, tu se počutim kot doma, pa naj bo dom, vsak ga ima. Svet splet različnih je poti, nastale nove so kjer starih ni, vse za ciljem se premika, podoba izginja, vedno nova slika. Kaj sploh pomeni nam, če smo bili kdaj tam, svet pač pripada tistim, ki živijo, in vse kar imajo z njim delijo. Vsak prostor začasno le zasede, v svoje okolje ponosno se posede, češ, tu moji predniki so bíli, a sveta tudi oni niso naredili. Kolikor je hiš, nekoč bo podrtij, od vsega drugega ostale le smeti, na njih zgrajeni bodo novi póti, nekoč propade, česar se človeštvo loti. Zemska pot je gradnja ruševin, prek truda, žrtev, bolečin, čudež kvečjemu ta volja neuničljiva, za dela večnosti, a vsa minljiva. Vsi bili nekoč smo tam, na svetu, ki nazadnje ostal bo sam, bitje človeku začasen je oklep, zida ali ne, v razvalini mu je s...

Če koga že dolgo nisi srečal, in bi kupčiji se posvečal, vedi, da se v  soboto prvo,  rado marsikdo poda na sejem,  za navado. Stojnice polne  robe vsakojake, čakajo na korenjake, da bi segli po denarce, in odnesli lepe stvarce. Oblačila vsem rodovom, sveče na spomin grobovom, suha roba za po hiši, še nekaj za pregnati miši. Starin dovolj za prah nabirat, orodje je za hruške obirat, mazila za boleče sklepe, in za lepotice še bolj lepe. Mesar špehovke rad razstavi, čebelar satovja sad nastavi, grozdje sladko in debelo, bučno olje, vince zrelo. Igrače, čevlji, nogavice, suho sadje, očala, rokavice, seveda na častnem položaju, šank s čevapi, kakor v raju. Za vsakega se nekaj najde, ali se med znanci znajde, spije glažek ali kavo , in s pogovorom prezrači glavo. Sejem je dogodek krasni, še lepši, če so dnevi jasni, tudi jaz se tam kar znajdem, si kuhalnico ali pa metlo najdem.

Kje trenutki so veselja, ko se zdelo, da se želja, v življenju izpolni vsaka, in da sreča povsod  čaka. Časi upov in mladosti, sledov ne pustijo dosti, kdo ve kdaj in zakaj izginejo, premešajo se z leti in kar minejo. Kako drugačni dnevi mladi, dani vsakem so zakladi, a mladič ne ve kaj z njimi, skopnijo kakor sled po zimi. Ko misel se nam opoteka, čudna usoda je človeka, pride čas da izpolni želje, a iz srca izgine mu veselje. V življenju vedno nekaj manjka, skrb nam stalna, brez prestanka, za vse se treba je pehati, svetu moč in zdravje dati. Delaš, trudiš se, ustvarjaš, se za nekaj več podarjaš, je nagrada edina prava, če pomirjena bo glava. Uspeš bogastvo pomnožiti, pa bo treba vse pustiti, a že najmanjši dar ljubezni, življenja za večnost spoj bo vezni. Malo se od vsega ustavi, naj pospravi se v glavi, saj ni treba vse imeti, včasih dovolj je le živeti.

Včasih zaidem  v te čudne kraje, neprijetni so vsi, ki tam živijo, svetlobe nanje ne spustijo, kdor more, izogne se jim  raje. Enkrat pahnejo me v temo, drugič spati ne pustijo, da to ni zame govorijo, pustimo in drugam naj gremo. A to je vse kar mi je znano, kam drugam ne morem iti, če bi se tudi hotel skriti, samo tukaj mi je dano. Drugič spet je bolj prijazno, so čudaki se poskrili, ni jih, ki bi norce brili ali podili nekam blazno. Naslednjič pa bi nekaj radi, komaj čakajo da pridem, da me tožijo po krivem, in silijo da služim-, po navadi. Ne vem, do kdaj tako bom shajal , postaja mi že prezahtevno, ne bom zmogel z voljo revno, v te kraje svojih misli uhajal.

Kaj je prvo česar spomniš se? Pri meni, neko davno sankanje, in ledena kepa, ki na tla me zbila, ustrašili se stari, da me je ubila. Slike in obrazi v moji glavi, davno čas vas že preplavi, vse vmes drugače je postalo, le par drobcev kepe je ostalo. Nekaj si zapomnim dobro ali pa slabo, kdo ve, zakaj je to tako, podobo neko prazno vidim desetletja, pomembnejšim pa ni tam preživetja. Včasih prešine me, "to mora v spomin", a ne gre in ko najde slika se iz davnin, ne vem kaj sploh tam delam zraven, spomin na to ostal  je raven. Baje spomini so zaostanki v zavesti, povezave, ki ne uspejo se razplesti, kot krama na možganskih dilah , nekaj kar nam svaljka se po žilah. A kot s staro kramo se dogaja, ko jo gledam, v src u mešano postaja, in tudi spomine imam vse bolj zase, več jih pride, bolj se umikam vase. Od spominov sicer se ne da živeti, razen v knjižnjici in vinski kleti, a brez njih ostali brez bogastva vsega, življenja smisla ne vidimo brez tega.

S čim svojo dušo hraniš, žrtvuješ druge ali je dovolj, da sebe raniš? Krmiš žival, ki voha krvi svežino, raje kot bi v mrzlo klet zabil zverino? Strah imaš, da bi bolelo, bolj, kot drugega zadelo. Zakaj se skrivaš, da človeka v sebi ne razkrivaš? Bi videli, da si le tak kot vsi, misliš, da verjamejo, da res drugačen si? Igraš igralca publiki si zvesti večno, priznaj, da edino sam svoje si občinstvo srečno. Pretrgaj ta sposojeni kostum in obleci vendar svoj pogum. Zapusti igro sredi zadnjega dejanja, zakaj bi čakal pravega spoznanja, ki spremlja te od tistih dni, ko nehal si verjeti, da si kaj več kot si.

Prvič sem jo v čakalnici zagledal, prišla nekaj je iskati, nemočna in lepa stala je pred vrati, kot belo vrtnico bi v rosi gledal. Sam takrat čakal na pregled še eden, diagnoza prava - operacija sledi, ne vemo, kaj lahko se še zgodi, a njen pogled ostal spomina vreden. Potem minili meseci in leto, obiski oddelkov postajali vse daljši, upi na ozdravljenje vse krajši, misel jasna, da življenje bo pač vzeto. Enkrat ko spet taval po hodníkih, belo vrtnico opazim v modri halji, krhka in prosojna v svetlobi mali, nagovorim, iz želje jo po stikih. Pové, napaka je zdravnika, da ona tukaj je pristala, napačna terapija se ji dala, zdaj čaka, da uredi se krvna slika.   Včasih sva poklepetala, nima otrok, ker svet pregrd se ji zdi, jaz sem šel domov, z izvidi novimi , a vrtnica, na oddelku je ostala.   Sem vsi se vračajo in tudi jaz, prišel nazaj med stene te nesrečne, preiskave in terapije tečne, po labirintih spet iskal kak znan obraz.   Vprašam sestro, mi pokaže kje je to, pogleda...