Robert Kaše, pesmi

Sploh ni lahko oditi, žalosti se nekam skriti, vedno več je kar ostane, bi rad, da mine in ne gane. Vse ostalo je na kupu, kar zapustl bi obupu, premalo v srcu vsega, jeza zopet misli bega. Oko ne vidi kamor gleda, v glavi prevladuje zmeda, kdo zamočil, ni več jasno, slovo je tiho, v sebi glasno.   Ostanem tam, kjer bil sem vedno, kar bilo je, ni več vredno, slike same se vrtijo, lepe barvne-, a bolijo. Življenje ni samo ljubezen, reče pesnik, ko je trezen, kdor želi pokonci stati, mora najprej pasti znati. Dan počasi se umika, v mraku ostane le še slika, srcá svetloba ne oplazi, téma zopet up porazi. Kar mi zdaj je končno znano, kmalu bo pozabi dano, izgubljeno enkrat bo za večno, življenje brez spomina srečno.    In ko končno vse to mine, nazadnje  še tolažba  izgine, od sanj ostane le kresnica, šel bo svet in z njim resnica.

Ko odidem,  upam, da ne daleč. Rad ostal bi blizu morju in ljudem. Kakor zlizan tlak na trgu ali kamen spran v stenah katedrale. Če spremenim v neznancev se korake, nerazumne, če škržata pesem sem . Ali veter, ki prinaša smilja vonj v vročini opoldanski in pogled zasanjan čez obzorje in zaliv. Lahko kitare zven ob škatli za drobiž in otroka tek po mesta starega ožinah. Vseeno kaj, naj bo nekaj kar umre s poletjem-,  a prosim,  ne dež in blato iz prahu prežganih travnikov. Naj bo poletje ko  odidem. Ko odidem, daleč naj ne bo, morju in ljudem samo, v bližino naj za večno pridem. Kot trga zlizan tlak, izgubljen v korak neznanih, šelest škržatov ubranih, katedrale spran zidak. Opoldanski veter vroč, z vonjem smilja napojen, čez zaliv pogled mi podarjen, lepote in miru iščoč. Naj kitare zven v mrak, melodija, za nasmeh drobiž, v ožinah mestnih spremeniš, se v tek otroka tih korak. Moj svet s poletjem naj umre, a blato travnikov prežganih in deževnih dni pozabi zakopanih,...