Robert Kaše, pesmi

Ko odideš, se ne vračaj, odgovorov ne išči, pogleda raje ne obračaj, če res moraš-, me obišči.   J az sem takšen, ti drugačna, nihče zamenjati ne more, pot obstaja, žal napačna  in rešitve še bolj nore.   Kar bilo, bilo je v redu in pozábiti ni treba, a zdaj tvojemu pogledu, pomembna druga bo oseba. Več ne bomo o usodi, po svoje bo vse teklo, kakor bo, tako naj bodi, nama se je pač zareklo.   Začela sva počasi, zaključila hitreje, bili so redko lepi časi in midva imela sva ideje. Kar zdi nocoj se  večno, zjutraj mine kakor sanje, danes še morda presrečno, jutri se pokaže stanje. Ni prijetno, a kaj morem, utrujen sem od vsega, saj ne vem če  sploh še zmorem, in do kam to meni sega.

Svetloba v naših je očeh, vesolja valovanje, rodi se Sin v poslednjih dneh, povabi v večne sanje. Božji se dotik zgodi, prinese nam otroka, preprostim upanje rodi, rešitev od preroka. Z zemljo stakne se nebo, čas razpade v prah, izvoljeni za njim gredo, premagali so strah. Besede iz spanja nas budé: "Ne bojte se-, poslušajte! Na zemlji grehi vas težé, otroku zdaj zaupajte." Noč pomakne dan naprej, bližje je rešitev, stvarstvo spet zave se mej, rojena je daritev. Podárjen milosti sijaj, sŕca k svetemu naklôni, resnice glas zavlada naj, Božiču se priklôni.

Drobne l učice  na strmi poti, počasi se pomikajo nasproti, svečke in bakle v  rokah   malih , prešerni smeh na licih zalih. Sneg že škriplje pod nogami,   zlat lunin krožnik nad gorami, čez nebo se zvezdice pripasle, drevesne sence nad belino zrasle. Spokojna noč zemljò objela, zima hribčke puhasto odela, vaška družba k cerkvi se odpravi, za Božje rojstvo  srca si pripravi. Zvon povabi vernike v svetišče, duša vsaka nocoj  Boga  si išče, se božična zgodba v jaslicah  izpolni, božji hramček svetloba naj napolni. Duhovnik vodi vernike v daritev, skupna Sveta noč se vplete v molitev, ko je božja služba dokončana, zadrži pred cerkvijo se družba zbrana. V cekarju se najde sladkarije, iz termovke se kuhanček nalije, potem se angelčku na čast zapoje in družba  razide  se v domove svoje. Noč božična vsakega povabi, da vse slabo naj  pozabi, rojstvo otroka v jaslih počastimo s toplino dragim srca napolnimo.

Iskreno izgubljen in najden čas te zime, spet danes prebujen, postavljen v nove rime. Dnevu kratkemu, slovesa še ne izrečem, a soncu sladkemu, veselo proti tečem. Svetloba že prihaja, žalost mi preganja, novo spet nastaja, življenje se ohranja. Planet se obrača, naravo nam oživlja, pričakovanja vrača. Srce obrat preživlja, ljubezen naj domača, lepe dni doživlja.

Ko mine ta trenutek, se postara že sosednji, vsi v vrsti so naslednji, čas zaveže jih v začutek. Teče kot bi med odtekal, curek peska drsi  v uri, manjka delček v strukturi, še razpršen, a bi se stekal.   Kar v meni se sestavi, je le zlepljeno iz vsega, lahko se ta trenutek zbega, zdaj resničen, zdaj nepravi.   Kaj v tej zgodbi iščem? Saj iz istega sem diha in ne zmorem več navdiha, kot v stihu ga poiščem.   Zakaj bi kdo trenutke lepil, v polje časa jih presadil, če ne zato, da bi pogladil pot in jo na večnost cepil.   Čas za čas si hočem vzeti, a prepustí mi le trenutek, in ta misel in občutek, da ne morem razumeti. Misel ta me še presega, moj razum za čas ni ustvarjen, vseeno pa sem  mu podarjen, naj vodi me in vzame vsega.

Zvečer se vrne mir, s puhom me potrosi, lepote tihe vir, me v mehki dlani nosi. Spokoja ves prevzet, dušo si napajam, v večernem žaru ujet, tihoti se predajam. Ožárjeno nebo, zastira mrak dolino, umaknilo se bo, ko našlo bo globino.   Poslanstvo iz nebes, na samem pragu zime, vzame me s sveta, nad zvezdami pustí me.   Zima pústi me, da nebá  se naužijem, potlej vrni se, da s hladom se pokrijem. 

Čas zakroži v vrtinec, nas potisne k bregu reke, tam nas ujamejo prepreke in v svet rojen bo edinec. Zemeljsko umika se nebesom, živo s stvarnikom še išče stika, svetu vlada zamegljena slika, misel še žaluje za telesom. Ostal boš, v kar si bil ustvarjen, grešnik vrnjen v nedolžnost, pokora tvoja zadnja možnost, izrabi čas, ki je podarjen. Stvarnik ne želi pogube, rad ohranja ustvarjenino , vložil vanjo je edino kar   sploh vredno je obljube.   Ni strah me tiste sodbe in težko že čakam to pravico, bojim le tistih se z novico, da je samota konec naše zgodbe.    Da nas  nihče nikjer ne čaka, ko z zadnjim utripom svet izgine, kar živeli smo, pač večno mine in zavest le kozmična je spaka.    To strahi moji so, želim verjeti,  da motim se v nespancih nočnih, ko utehe iščem in v besedah močnih hočem stranska pota  mislim  vzeti.    Bil je čas miru in čas pokoja, ko devica nevedna je spočela, poslancu čudnemu verjela, posodila  te...

Kar se v svetu lepemu nameni, naj nam vedno več pomeni, komur kultura je  predraga, še denar k veselju ne pomaga. Živí človek v iskanju, potí k lastnemu spoznanju, in ko slabih odgovorov mu zmanjka, v presežnem išče si obstanka. Po stenah že  umetnik risal jamski, modri Grk zaplet izumil dramski, pride pesem, slika in še zgodba, ples, orkester pa še kakšna druga godba. Ko stvaritelj postane del ustvarjenine, med resnico  in  idejo  meja izgine, v umetnosti lahko sveta smo gospodarji, v življenju pa morda le slabi pridigarji. Naj mu beg pred vsemi ali zgolj resnico, umetnik do svobode ima pravico, kar uvene v deželi čustev suše, naj v umetnino izlije se iz polne duše. Kdor je izbran, da vedno išče lépo, rad dobroti v ljudeh zaupa slepo, praznih rok ga večkrat  sreča pušča, le slabo se  znajde  v tem svetu trušča. Saj vse praznina je kar nas obkroža, če čutov harmonija ne poboža, in umetnina se  bo prepoznala, šele ko preprosta srca bodo jo isk...