Učilna

Jesen ta sitni čas je leta,
ko šolarjem prostost je vzeta,
redkokdo se počitnic naveličal,
ali uka žeji pustiti se prepričal.

Bo treba spet v knjige se zalesti
in v razrede prebeljene usesti,
na urnike obveze naložiti,

torbe z učno kramo napolniti.

Otrokom šola se začenja,
staršem zdravje se načenja,
stroški, obveznosti, potov usklajevanje,
novih nalog in težav pričakovanje.

Vsako leto zgodba ista,
šolanje je industrija tista,
ki pač jeseni se zaganja,
menjava generacij jo poganja.

Izobrazba bistvo je življenja,
eni takega so mnenja,
spet drugi se v to obrega,
da rezultat ne opraviči vsega.

Če v preteklost se podamo,
takšnega sistema ne poznamo,
šolalo se tisto najbolj zgledno,
kar prepoznano je kot tega vredno.

Zdaj to vsakomur je nuja,
čeprav mu znanja želja tuja,
vse se šola in večno izobražuje,
koristi mi ne potrjuje.

Kdor na vago znanje bi postavil,
potrebno, ki v šoli ga pripravil,
in to, kar mu življenje dalo,
ugotovil, da v rabi šolskega je malo.

Ljudem najlepša leta vzeti
in jih v šolske lagerje zapreti,
zgodovina smisla ne dokaže,
najbolj šolanim se vseeno najbolj laže.

Česar polno, je poceni,
znanje se premalo ceni 
in med vodilne redko spušča,
se tega, ki mladost v knjigah pušča.

Nabiranje naslovov, točkovanja,
družbi ne dajo blagostanja,
imamo vseživljensko izobraževanje,
pa tujih delavcev porazno stanje.

Šola naj vsem nekaj daje,
a glavno praksa in življenja vaje,
sistemu nikar preveč zaupat,
nad prvim dnem pa tudi ne obupat.