Robert Kaše, pesmi

To na zemlji, saj ni nič, najboljše z zrakom šele pride, čakam kot premražen ptič, otrpel, preden sonce vzide. Ko noč odvleče se drugam, mi prvi žarek perje odtaja, z vetrom krila poravnam, v vzgon, ki ga toplota vzhaja. Razprem peruti za polet, vzduh me od skalovja dviga, čez vrhove poletí pogled, čudes sveta odpre se knjiga. Zamah ponese me v daljave, nad vršacev dolge sence, iz dolin meglé kipe sanjave, róbijo obzorja bele vence. Jadraj duša nad vsem svetom, srcé z lepotami čudes napajaj, krasot v šopek zbranim cvetom, iz zaklada božjega dodajaj. V resnici - ptič ostaja v mrzli jami, le v sanjah se z gora požene, res širjava ga obzorja mami, a poguma iskre v srcu ni nobene.

Novica zaokrožila po spletu, preminil najbolj zdravi je na svetu, vrhunski športnik in popolno hranjen, njegov slog življenja vplivno hvaljen. Denarcev mnogo milosti ne najde in med oznojenimi marsikdo se znajde, svetovanja vsakršnega se ne manjka, je posel z zdravjem zanesljiva banka.   Trdijo mnogi, da je hrana odločilna, malo manj, da je rekreacija vodilna, vsi se strinjajo-, nas naglica pretresa, pravi recept je tisti s čim manj stresa.   Boj za zdravje je lovljenje sreče, vse ji pripraviš, pa drugam uteče, upanje je tisto, ki nas vedno hrani, da člove k sam lahko si zdravje brani.  Nasvetom zdravim pesnik ne dodaja, raje s čudno zamislijo prihaja, kolikor za svoje zdravje zdaj skrbimo, pozornosti bližnjim namenimo. Veliko znanih je bolezni takšnih, da potrebnih ni zdravil nekakšnih, le dobrote in prijaznosti obilo, je od davna znano, čudežno zdravilo.                   

Krhka lepotica,  plesu vsa predana, melodij slednica, muza večno iskana. Telo kot umetnina, smetane laboda, mehkoba in svežina, sladkosti vse svoboda. V krogu vznesena, čista in preprosta, s popolnostjo krašena, pripravljena za gosta. Nje plesa nisem videl, a oboževana ostaja, ime posodila v zamisel, kraljica sladka-, srca osvaja.

Raje se pogovoriva, preden si kaj slabega storiva, bolje da vsak zase greva, saj med tujci žalost se rojeva. Nekoč upanje bi morje napolnilo, srce ogreto led sveta stopilo, ljubezni sonce temo presijalo, iz kamna novi cvet v svet pognalo. Trenutkov mnogo lepih se pretoči, ko izvirek bistri iz struge svoje skoči, blatne vode v čisto kal zanese, ugasne žarek, ki blišč v srce pri nese.  Enkrat zlomljeno, nikoli ni več celo, v poteptanem vrtu še plevje je uvelo, nekoč prebujanja ljubezni polni , v hlad ujeti zdaj sta srci bolni. Lažje podirati je kot graditi, kako iz pepela nazaj spet narediti, samo enemu neznosno breme, le skupaj dano zmagati probleme.  Življenjska stiska nima zmagovalca, srčna zveza ni za tekmovalca, prejme tisti, kdor zastonj več daje, vodi oni, ki vedno odpušča raje. Ko sva skupaj, lahko sva  vse in  nič, v dlani toplo sonce ali hladen bič, zbeži trpljenje, kjer vlada potrpljenje, iskrena le ljubezen daje nam življenje.

Zdi se da leta tečejo počasi, a vedno novo se oglasi, se ne ustavlja kadar gre okoli,   gredoč nas postarati dovóli.   Tega si najbrž ne želimo, pa vseeno to dobimo, mi bi vztrajali v mladosti,  a telo odloči kdaj bo dosti. Vsaka doba ima izzive, pózna da izkušnje sive, dodaja druge še lastnosti, prijetno z njimi ni se bosti. Pové življenje, kaj že dalo, namigne starost kar ostalo, vrsta daljša se za nami, vse bolj spredaj, vse bolj sami. Niso vse mladosti lepe, tudi starost vseh ne tepe, vsaka doba pride takšna, da je sreča in žalost kakšna. Sprejeti življenje, ki  odteka, postavljeno je pred človeka, rojstvo vsem postane jasno, še o letih kaj povejmo glasno. Nič ni novega na svetu, daje rast in barvo vzame cvetu, krog življenja se obrne, kar meni vzame, vam morda povrne.  

Nekdo, ki ni ušel, je bil obsojen, njegova krivda-, nikogar ne zanima, najmanj sodnika, ki zanj časa nima, ostala sodba in on ostal uklenjen. Sodba izrečena, čudna in za večno, ne bo húdo, a brez smisla ti bo delo, ne plačila ne pohvale, koristi ne imelo, preziran boš, osamljeno živinče vlečno.   Tlaka skrb postala mu vsakdanja, vsi prepričani, da služenje zanj sreča, vsak udarec, novo breme, užitek le poveča, ne razumejo, da sodba ga preganja.  Delal, delal, postal kot delo sámo, pozabil, da je sploh lahko drugače, pozabil, da dosojeno mu delati brez plače, verjel, da je poslanstvo, ki ga imamo. Vsem se zdelo, da je vse kot mora biti, ta človek dela česar níhče noče, zakaj že-, najbrž tako hoče, ima ime?, če bi se mu kdaj hoteli zahvalíti. Vse zgodbe na tem svetu se končajo, delavec opešal in umrl v zavetišču, stresli pepel na pokopališču, kdo že?, aha - en delavec, po tem ga prepoznajo. Šla so leta nekega življenja, kar on delal ni nikomur več potrebno, zakaj bi se  s...

Dve navadi znani odlikujeta osebo, prva srčna je dobrota, ta ne laže, upanje je druga, ta značaj pokaže, da moč za cilja končnega dosego. Okras lepši od blišča vsega kiča,  trdno vezivo družbe in družine, velikih odlika je največja in ne mine, dobrota je govorec, ki vse prepriča. Mnogo osamljenih poti po svetu vodi, iskalec vztrajni v neznano se podaja, v upanju vztraja, težavam se ne vdaja, kjer srce ne išče, tam noga ne prehodi. Šole otroke znanja mnoga naučijo, na pot poklice in diplome jim predajo, le dobrote in upanja sŕcem ne delijo. Neredki težave v življenju imajo, vsi ljubljeni in uspešni biti si želijo, a poti dobrote in upanja ne prepoznajo.

Rjava in oranžna prevzeli sta pobudo, kot zvezde zimske nad meglicam žarijo, narava iz slovesa spet ustvarja čudo, dneve kratke barve minevanja krasijo. Hlad jesenski sonce premaguje, zjutraj nas že prvi led pozdravlja, dan v hišah vse več nas zadržuje, narava utrujena k počitku se napravlja. Sončno leto od zemlje se poslavlja, kar obrodila je v zimnice predano, v pečeh se ogenj redno že pojavlja, blagoslovili  smo vinsko letino izbrano. Advent ti sveti čas pričakovanja, v zaprtih srcih prostor Jezusu pripravi, naravnaj pota prava našega iskanja, novo svečko k luči vere nam pristavi. Jesen prelepa na zimo nas navaja, dodajaj upanja in vere na zalogo, suhega kuriva ko ljubezen se ohlaja, moči in volje za prestati vso nadlogo.

Suhih kosti polje, prazno prizorišče, zaman življenje iskre na njem išče, na časih starih prah se le nabira, spomin podobe izginule zase zbira. Brez preteklosti človek ne obstaja, zgodba vsaka  s  prihodnostjo odhaja, čas zavesti žive je le ta trenutek, vse minulo v spominu zgolj občutek. Preteklosti ni mogoče spremeniti, prihodnost skušamo si podrediti, minuli je trenutek izgubljen za vedno, vsak ki pride, uide nezavedno. Sedanjosti pečino obliva časa reka, tok prihodnosti v preteklost jo  obteka, ta trenutek je edino kar imamo, celoto ujeti, tega pač ne znamo. Mimo dere prihodnje v minulo, kar še ni bilo takoj bo izginulo, ob nas brusi tok se neustavljivi, dokler sami vanj ne pademo, minljivi. Spotikamo se iz večnosti v večnost, nevedni kam nas vodi časa težnost, neskončnosti presek je čas življenja, za oblast oklevanja in dolg hitenja. Večer v modrini, se lok dotika strune, trenutki mirni v družbi polne lune, sekunde bežne, ritem jih zamenja, naš čas odhaja, živim se n...

Tema legla je na zemljo, odela jo v črni žamet, iz prsi vzela vsako željo, v meglo mi zavila pamet. Glava sklonjena ostane, teža na telo  pritiska, led zavrta se v možgane, trda pest  srce mi stiska. Trenutki slabi so mi dani, strah hromi telo in dušo, tesnobe vzroki niso znani, zdi se, da bom šel pod rušo. Vse kar je, je v moji glavi, telo se vdaja  temnim mislim, človeka žalost je v naravi, ne da pregnati se pogledom bistrim. Trenutek rojen za umreti, želim si, da vse čimprej mine, pozabim življenje si želeti, kar bi me vleklo, vse izgine. Tema pride in luč si odpočije, vsakič znova bivanju  odmira, strah pred lastnim koncem skrije, iz vsake smrti rojstvo novo izvira. Čas sanjanja jutro mi prežene, ne pusti me v večnosti ostati, zbledele slike so zmedéne, upanje zna zora spet pobrati. Spet nov dan in nove misli, megla se je razkadila, v glavi utihnejo nesmisli, strahove noč je zopet vase skrila.

Kjer tal sonce se dotakne, v grozdju svoje žarke stakne, toplota vodo s kamnom povezála, zemlja z nebom v kapljicah se zbrala. Ustvarjenina od kletarja narejena, vinska kapljica je žlahtno dozorjena, Martina svetga dan ji blagoslova kliče, gospodar prijatle vabi, da bili bi priče. Živahnost v vinu je kar pivca zgrabi, a omama vodi k pijanski ga pozabi, za hrano vino uživali so stari in radi opijali se z njim ob vsaki stvari. Zdaj časi so drugačni nastopili, nam škodi, če bi preveč se ga napili, vseeno pa kozarčke napolnímo, in za trenutek težave  pozabímo. A mi nocoj se vincu ne predamo, spodobno in po pameti ga piti znamo, zbrani smo, da se lepo poveselimo, vsem zdravja in veselja od srca želimo. Poskusimo kar gospodar nam toči, saj za nas vedno najboljšega določi, vse leto je imel skrbi in delo, a z Božjo pomočjo mu dobro je uspelo. Zato najprej njemu zdaj napijmo, in kupice potem še zase natočimo, to leto vsem je dobro kapljico prineslo, da bi le veselja nič nam ne odneslo. Za d...

Pogled povedal je resnico, ki do ustnic še ni našla, pesem srcu podari vrstico da ljubezen bi se lažje znašla. Beseda prva rada je nerodna, ko bi se dala preskočiti, druga je že bolj lagodna, boljša za tišino zapolniti. Željnim dušam je prijetno, ko simpatiji se zadrega   umika, in če hormoni se zbudijo, verjetno klepet se dnevu svetlemu izmika. Kadar noč postane pokrovitelj, med telesi so razmiki krajši in brž najde spoznanja se izumitelj, da poljub je od besede slajši. Strast prevlada nad razumom, utrip dveh src v ritmu istem, se motiti ne pustita zlobnim šumom, doživetju sta predana čistem. Ta ljubezen, dar prelepi, v preprostem srcu naj stanuje  in zasveti, ko trenutki slepi, vse dobro, utopiti skušajo najhuje. Če jo še srečaš v kakšnem dnevu, ne umikaj njenim se pogledom, srce prepustí naj se odmevu, spominov sladkih svetlim zgledom.

Ob cesti majhen vrt domuje, nič poseben, a ga roka zvesta obdeluje, s cvetjem in zelenjem je zasájen, zlahka spregleda ga pogled razvajen. Za starim plotom vrtnica požene, krasna, da takšne blizu ni nobene, si našla prostor je za rast odločno, v poletju razpela cvetje je mogočno. To odliko domá le malokdo opazi, šele tujca oko nje kras zares oplazi, njemu ni dovolj pogled na rožo mično, kar odpeljal vso rastlino je odlično. Tam prek morja roža se prijela, v razkošje polno se je razcvetela, z lepoto svežo občudova nje pritegnila, nje milina src se mnogih dotaknila. Vrtnica zdaj tuje oči razveseljuje, nje rast in moč ljudem se tam daruje, usoda jo speljala iz majhnega je vrta, da bi zaupala ji vlogo večjega načrta. V naših vrtih mnoge rože so zacvetle, ki nato po svetu širnem srca so opletle, kot nam žal je, ker drugje so se ujele, smo ponosni, da odlično so uspele. Cvet Slovenski, Melánija predraga, tvoja odločnost težave naj premaga, postala si simbol velikega uspeha, naj tvoja sreča n...

Predan človeštvu zaklad je čudoviti,  sveta vera in up v življenje večno, zaupani talenti za vse poglobiti in skleniti bivanje telesa srečno. Kako naj vernik znajde se v svetu, ki od Svetega odvrača misel vsemu, kar vernega je razgubljeno po planetu, ujeto v splet sovraštva, vdano zl emu. Bog te ljubi ker ti vero daje, tudi če bi vse bila zabloda, upanja opora je, ko šotor maje življenja se in stiski ni izhoda. Težko verjeti mnogim je v Božje, svetá podoba razum jim preslepila, se zanašajo, da pamet jim orožje za zmago v življenju bo delila. Kaj bi s tem, mnogteri ne razume, misel zelo rada je lagodna, zanaša se na stare pameti izume, za zablode in predsodke, tla so plodna. Kakor verniki predani v svoje, tako nasprotni odločeni drugače, argumentov vojna večne bije boje, prepire ustvarja tuje in domače. Sam Bog ve kaj je resnica, naj se vernim odgovarja, a vsakemu mnenje je pravica, pač vse druge opozarja.

Je sploh kdo še radoveden, saj vsi odgovori na spletu in zakaj se trudíti na svetu, dar njegov se zdi manjvreden. Iskati izzive kratkočasne, nadvse donosna industrija, resničnost se v privid zavija, življenje ostaja za počasne. Zgodovina letnike ponavlja, modrosti iste so na prodaj večno, nasvete stare  za življenje srečno, generacija po svoje spet popravlja. Človeštvo z napredkom se pomlaja, lepota in mladost vse bolj častita, a stari človek v sebi mrk ostaja. Duša v telesu mu ostaja skrita, spremembarij več ne dohaja, doživljanju ostaja uganka neodkrita.

Kdor poznal jo kot otroka, se je čudil spremenjenju, ki zgodilo se v zorenju, ko objela milost vere je globoka. Očarana vstopila v stan je svetni, mlada, hrepenenja polna, odrekla se obleki je posvetni, predanost prevzela jo popolna. Sestram pridružila se v redu, nevesta Kristusu postala, spoštljiva priča davnemu obredu, večne zaobljube Cerkvi dala. Kaj z življenjem naredimo, pretežno nam izbira je predana, a če se tveganja bojimo, božja pot nam ni  izbrana. Kot Marija je sprejela klic Boga za voljo svojo, v moč najvišjega verjela, nad svet postavila srca presojo. Mladost Gospodu izročena, svobodne odločitve dar svetosti, žrtev lastna oltarju prinešena, najvišji vzor je vseh kreposti. Bog te varuj sestra draga, naj ti angelska ljubezen kaže pota, vera sveta vedno bodi tvoja zmaga, Gospodova preseva te lepota.

Smrt ne da se doživeti, življenje se pred njo upeha, ko je telesu dano umreti čuti ostali brez uspeha. Umrljivost, vseh bolezni je bolezen, zdravih, bolnih, mladih, starih, molk o smrti vsem obvezen, o njej bi raje v  drugih  časih. Bolezen predujem  je smrti, z vsako pridemo ji bližje, le duh se upira, ko telesno strti, gotovi uri se poklonimo najnižje. Smrt tiči v globini bitja, v vsaki skŕbi njena možnost, nekaterim zlo je končnosti razkritja, vsem vseh prihodnosti prihodnost. Zadnja ura bo le ena, prejšnjih bílo že nešteto, vrnjena ne bo nobena, kar smrti dano je za večno vzeto. A smrt iz misli se ne vzame, se prah končnosti zaveda, vsako bitje, ki ga življenje vname, slej ugasne sapa smrtnega pogleda. Dva bregova ene reke, eden žìvi, drug pristan na smrti strani, dve deli pokrajini na veke, v obeh vsi najdemo se zbrani. Le komur dano preveslati, bivanja razpenjeno vodovje, mu dovoljeno spoznati, rojstvo smrtno in smrti porodovje. "Nič ne moreš niču vzeti", vedó mnogi...