Robert Kaše, pesmi

Ostrina neme skale, razžrtvena stoletja, poti valovom dale, pričevalke preživetja. Vtisnjene v gladino, ujete v vodne škarje, božajoč jasnino, pretrpeč viharje. Tiho pljuskanje, prvin srečišče, predaje jutranje, različnost enost išče. Gotovost neomajna, varovanka roba, neopaznost običajna. Večnost ji je doba, vloga meje trajna, ime ti da svetloba.

Od dela in za delo narejeno, vse kar je, z delom je zgrajeno, karkoli ti ime predstavlja, na položaj delo te postavlja. Vsak delec v naravi nekaj dela in šele ko dela, je celota zrela, vseh del delo dela je iskanje, in da je treba delat, slej ko prej spoznanje. Z delom človeštvo napreduje, kar neha delat, kmalu se sesuje, z izdelkom se nas svetu kaže, s "poštenim plačilom" doma se laže. Delo je človeku zadoščenje, ne samo, kar rabi za življenje, ponosni smo ko nekaj naredimo in velja, da z delom ugled si pridobimo. Za delo so dana nam telesa, brez dela bolezen jih pretresa, pravo delo lahko nam je užitek, po vsakem pa prileže se počitek. Življenje morda zamenjaš z delom a ostani tudi zvest načelom, kar je treba naj bo dovršeno, lahko pa je brez mene postorjeno.

Mene ni na spisku. Če me že kdo išče, naj kar pride na dvorišče ali povabi se k obisku.   Pač nisem tam potreben, tudi tukaj v bistvu ne, a malo v meni le še vre, in ostajam rad poseben.  Ko pristaneš, nisi sam, saj težave so ob tebi, rešuješ vsem jih in sam sebi, če le ni preveč te sram.   Bodi raje tam kot vedno, vsak dan ob isti uri in naj te ne razburi, da vse je proti tebi redno. Saj ni tako kot zgleda, vsak se malo rad postavi, a ko čas to vse prebavi pač za njim ostane zmeda.   Vse je pod nadzorom, le sam sebi nisem in nihče ne piše dolgih pisem, kdor zmore, umakne se naporom.   Vem, ta pesem ni kaj prida, ampak mene to ne moti, in če komu sem na poti, naj raje piše svojo, kot zavida. Pride dan, ko vse je odveč, najraje bi kar nekam izginil, žalostni odpad na stran odrinil in pozabil na ta čas boleč. A le mežik je stran od žalosti lepota, stokanje se zlije v vrisk veselja, v srcu suhem tli vsaj ena želja, da leden oklep pretaja spet dobrota. Slabo in dobr...

Spet zelenec je na poti, cilje si izmišlja sproti, nič ne čaka, nič ne išče, morda vas še nocoj obišče. Najraje gre za ptičjim petjem, prečka travnik posut s cvetjem, zlekne se med brstje mlado, nastavi soncu novo brado. Spotika se po prašni poti, majski dež ga nič ne moti, zanese polje ga zorano, čebel rojenje mu je znano. Listje mlado rad posmuka, s kukavico skupaj zakuka, ljubi kar pomlad prinaša, kaj bo jutri se ne vpraša. Ta zelenec me je zmedel in še sam sem mu nasedel, zdaj pomlad po meni šviga, da ne znajdem se-, ne briga.

Obsuto s cvetjem, kot nežni dih pomladni, spleteni s slavca petjem, trenutki lepi in navadni. Novih dni lepota še malce sramežljiva, ji tiha pristoji dobrota in beseda ljubezniva. Počasi se prebuja, v sončno kopališče, prijaznost spet zamuja, med ljudmi se sama išče. Časi so posladka, zaviti v mehko svilo, kamnita steza zdi se gladka, a ob njej se seme je izgubilo. Tu sejalec v prah obcestni, posejál je le koprivo  v duši sam ostal bolestni, svet postal dvorišče je igrivo. Čas mu teče prepočasi, neučakan je v samoti, s petjem misli si preglasi, z lepotami pomlad ga moti. Odkašljala se ni še zima, a pomlad že polkna odpira, srce še kaj početi nima, si po dolgi zimi koščke zbira.

Nočem se prepirati, žalitve spet izbirati, zakaj hočeš prizadeti, v zanko jeze me ujeti?    Spet deluje stara trma, ravna pot ti je prestrma, spokoju duše se upiraš, na manire ne oziraš. Gre se, kdo bo zmagal, sebi samemu pomagal, nikoli se ni treba spreti, želja je odpor le streti. In ko se nekako neha, nikomur dana ni uteha, škoda vsakega prepira, iz slabega le slabše izvira.   Zapletenim v krog pozabe, rešitve so v glavnem slabe, prepir pač nikoli ne doseže, kar  prijaznostjo vse  poveže.   Veliko teh, ki se prepira, trdi, da le želi si mira, a tudi to lahko je izgovor, s katerim utiša se ugovor.   Prepira vloga vedno dvojna, najprej to je mala vojna, potem težava ker resnica,  spon svobodna bo jetnica.    Kot zemlja v potresu poči, prepir lahko duhove loči, redko le korist izkaže, vedno pa odnose umaže.  Vsak je včasih prepirljivec, kdor pravi ne, pač pozabljivec, le pri nas ni prepir v navadi, mi samo glasno govorimo radi.