Za-konci

Ne moreš dati več kot sebe
samega nekomu posvetiti,
reči, življenja ni mi več brez tebe,
vse kar sem, želim s teboj deliti.

Tak lahko je ideal zakóna,

dveh, ki sta v službo si stopíla,

postala vez iz on in ona,

to je moje, pozabíla.

Pesem to posvečam ženi,

v verzih naj se najde vsaka,

obljubil sem zvestobo eni,

a življenje dveh pač ni izjema taka.

V nas ljubezni želja je vsajena,

ni naključna in ta svet poganja,

prihodnost vrste nam je podeljena,

smo izbranci kozmičnega stanja.

Da dva se najdeta za skupno,

je zgodba, ki ni tako gotóva,

nekateri poskušajo obupno,

a prejšnja morda je boljša kakor nova.

Potrpljenje vse premaga,

vklesano je nad neke duri,

naj tudi današnja jeza ne prevaga

up, da bolje bo v naslednji uri.

Žena dobra je z upanjem krašena,

moč njena to v vsaki bo težavi,

ko nemogoče zdi se, rešitev podeljena,

še obupnega moža v red spravi.

Vztrajnost in poslušnost nje lepota,

je, ki dober zakon spremlja,

še boljše pa, če tudi moževa dobrota

in spoštovanje, topli dom opremlja.

Edini je recept za dolgo zvezo,

da pač živiš in se ne ločiš,

ni pa vseeno če zakona pezo, 

nosiš z voljo ali solze točiš.

Draga žena, hvala ti pripada,

posvetila družini se in nama,

za zvezo dala kar si imela rada,

mlada ostala v upanju in otrokom mama.

Dve osebi skupaj spita,

a še vedno ostaneta različni,

kakor zveza zgleda trdno zlita,

najdejo trenutki se brez-stični.

Ljubezen v zakónu ni neomajna,

in tudi bistra voda bi se kdaj skalila,

dokazov vedno rabi tudi zveza najina,

da na kakšnem koncu, ne bi popustila.

Volovski jarem že dolgo ni v rabi,

voli k mesarjem, a beseda vedno živa,

sedaj se za naša zákonca porabi,

kako naj stopata, da brazda ne bo kriva.

Vem, da ne zdi se vsem enako, 

ampak zakon res je pametna ideja,

če bi jarma živinče ne imelo kako,

ne vedelo, kje mesto mu je in kje meja.