Vesolje

Nežive je snovi veliko,
mrtvina da vesolja sliko,
v ocean gradiva ta prostrani,
le iskre živega nastani.

Prostor napolnjen je z gradniki,
življenja osamljeni dotiki,
organizmi silno redki,
v neskončnosti smo le zametki.

Morda res smo mi edini,
ki sposobni v tej praznini,
razmišljati o smislu vsega,
če sploh komu je do tega?

Vesolje prostor brez razuma,
nesmisel, če v njem ni uma,
ki opazil bi vso skladnost,
iskal pojavom smisla jasnost.

Če res smo tisti, ki edini,
čudimo se tej praznini,
je ta potem še bolj obupna,
saj znanja vsa le nam zaupna.

Ko človeški rod premine,
modrost njegova z njim izgine,
nihče ne želi si več resnice,
in brez bralcev te vrstice.

Vsa prizadevanja so v prazno,
kaj koristi znanje razno,
ki razdajaš ga v moči,
če glas izgubljaš v gluhi noči.

Lahko predajamo se niču,
razuma človeškega biriču,
a vera v Stvarnika odgovor meni daje,
zaupam v modrost božansko raje.

Zakaj bi se kar je zgodilo,
če nikamor ne vodilo,
smisla ne bilo živeti,
če cilj je le mogočno umreti.

Jaz verjamem da je smisel,
ni napaka naša misel,
človek z razumom je obdarjen,
mu od Boga talent podarjen.

Pričevati nam je dano,
in iskati kaj naravo
dalo, in jo nekam vodi,
večno znanje takšno bodi.

Za modrosti smo predajo,
ne rojeni le za vdajo,
poslanstvo večnosti darilo,
izpolniti zaupano vodilo.