Robert Kaše, pesmi

Večer v stari dobri družbi, se ne umakne iz spomina, vsi drug drugemu smo v službi je v preprostem vsa globina. So izpolnjena pričakovanja, ki sploh imel jih nisem, še zdaj vaša pesem mi odzvanja, kot besede iz starih pisem. Dragi moji, kaj naj dam vam, s čim veselje sem zaslužil, vi vse ste kar sploh imam, le z vami se bom vedno družil. Naj v tem ljubem  spremstvu hodim, in si dneve let nabiram, zdaj nikogar več ne sodim, le dobroto še izbiram. Hvala vam za vse trenutke, ki mi radi jih delite, ne zmorem opisati občutke, kot jih v meni zapustite. Naj vas dobri Bog ohranja, duh mladosti v vas oživlja, srce moje vam se klanja, le z vami srečne dni doživlja.

Delček vsega je v meni, a kdo bi  še te koščke  ločil, mnogi so že izgubljeni, ni ga, ki bi red določil.   Nekaj daš na pravo mesto, kot ga vidiš ta trenutek, nič ni sveto, nič ni zvesto, vzameš kar ti da občutek.   Danes se morda zaneseš, da ti  jutri  bo   prinesel, jutri se v duši treseš, ali bo te v noč spodnesel.    Kot prijeto, naj bo vzeto, karta prava ali prazna, vzameš mlačno ali vneto, resnica naj ti bo prijazna. Spomina raje ne bi tvegal, nič ne ostane, ko izgine, sebe le boš v duši zbegal, počakaj malo, saj vse mine. Poslanstvo je beseda močna, nič zanosno opraviči, slaba vest še bolj odločna, počasna, a vse uresniči. Minil bo tvoj trenutek stiske, skril se boš za isto masko, pozabljene skrbi so nizke, stara rana izgine v prasko.

V nemirnem srcu vzdih, ko želi si potovati, dovolím si droben stih, močni ženi darovati.   Majhna in zaznamovana, a polna  žive volje, popotništvu predana, šla v širnega svetá okolje.   Učila sebe in še druge, vsa besedi posvečena, za živeti delala usluge, v zgodovini ostala izgubljena. So zaprli jo nacisti, je sovražila nadutost, pustili umreti komunisti, pamet jim prekrila krutost. Skromna hišica nad Celjem, končno dom ji je postala, ko se ob Savinji peljem, mislim-, draga Alma - hvala!

Kar je,  je  menda  iz niča, vesoljne energije nema priča, mali svet kot ga poznaš, lahko k prividom si dodaš, ko ujamejo se v glavi, vidiš, kar zavest ti pravi.  Prečudno to je za resnico, kdo bi stavil na meglico, vse kar svet gradi, na odnosih temelji, najmanjši delec brez vsega, pa težo misli dalje béga. Kaj  nastane iz nič in kdaj, to izumlja znanost zdaj, katere sile so gradniki, ki manjkajo   v skupni sliki, tako blizu je vsebina njena, kot je struna ločena od zvena. Bistvo obstaja brez telesa, pač telo je iz nečesa, delec ostaja  znotraj  prazen, obstoj mu sreča ali kazen, naključje vse te štrene spleta, ali pa nas volja upodablja svéta. Resnica deluje brez zakóna kot zrak obstaja brez balona, spoznanje, da ta svet imamo, velja, čeprav ga ne poznamo in ker ne vemo kaj je noter, še manj razumemo mu smoter.   Ko uzreš nebo ponoči, misel  vprašanja takšna toči, kaj od tega je resnično, odgovor znan ni za odlično, samo Bog ve kako se...

Črne veje neba sivino si delijo, pticam prazne priče so obupa, prostor utišan ne prenaša hrupa, mrzle sence sonca zimskega bledijo.   Ledene sveče s starih streh visijo, mraz še kapljam vode ne zaupa, v plašču stisnjen nekdo spodaj upa, da ledovja kosi nanj ne priletijo.   Morda bi tja zadeli kjer lasje sivijo, končali nekaj kar se zdi brez upa, ko že izpita bolečin je kupa, udarec tja, kjer črne misli se podijo.   Morda srcé zakrklo prebudijo, napojila polna mera ga je strupa, da nikogar več besedi ne zaupa, naj ledeni kosi vanj se zasadijo? A naj te misli glavo in srce pustijo, ne nalivajmo na stare rane strupa, nihče naj jezno drugemu ne hupa in vsak naj ve, da težave vse bolijo.   Kar sončni laski megle presvetlijo,  v ledu  iskrice zdrámijo se upa, stekel potoček iz snežnega bo kupa, bôji toplote z mrazom led talijo. Gorke sape zmago proslavijo, kjer človek omaga, narava ne obupa, zima vzela bo slovo  brez hrupa in sončni dnevi voljo novo prebudij...

Prvi sneg na zemljo siplje, pokrajine prekriva, belina pod nogami škriplje, mrzla in lepljiva.    Svetá težko pričakovan  okras, otrokom v veselje, voznikom neprijetni čas,  v sladke sanje se odpelje.   Saj radi bi vse staro skrili, svetu pobelili obraz, vse novo naredili; a čeprav prebarvan-, jaz ostane jaz. Mnogokrat že doživeto, se otroštvo znova zbuja, kot življenje le začeto, belina sveža ga ponuja.   Odeja bela zopet položena, na sveta sivino, a v meni stara želja prerojena, za srca bližino.  

Zastor končno je umaknjen, a glavne vloge še ne damo, umetnik vase je zamaknjen, slabi smo, le srečo imamo.   Kar se obrne, se ne vrne, staro, novo zdaj dohaja, čas v trenutek ta se strne, sprememb valovje nas obdaja.   Leto zmede je v pozabi, kar prihaja ne bo bolje, spet predani uporabi, le malo manj je dobre volje.   Leto čakanja na srečo, do spoznanja, da je mimo, morda jo najdeš v kotu spečo, zavlekla se je tja pred zimo.  Pusti jo naj mirno dremlje, sanja svoje srečne sanje, drugim daje, meni jemlje, poznaš jo, ne verjameš vanje. Umetnik se še vedno išče, vsebina se umika delom, ko  bo osamelo to   plesišče, lahko odreče se načelom.   Ne izbiraj-, kar je, vzemi, vedno nekaj bo ostalo, raje vsak dan znova ujemi, kot staro, tudi novo bo končalo. 

Zgodba nežna podarjena, iz ljubezni narejena, Božje volje pričevanje, ljudem izpolnilo bo sanje. Figuric lepih je postava in pokrajina kot prava, cerkve, grički in ovčice, pastirički, mlinčki in vasice. Hrib podpira trdno mesto, tam predrt z železno cesto, a vsa lepota prizorišča, le ozadje Bogu porodišča. Votlina skalna obsijana, družini za zavetje izbrana, borne jasli z mrzlo slamo, to svet ima za mlado mamo. Živali prijazno pristopile, otroku topli dih delile, se pastirji revni veselili, ga tuji modreci častili. A stara zgodba vedno znova ljudem prinaša blagoslova, oživíjo nam podobe sreče, vsi želimo družine si ljubeče. Naj jaslic sporočilo vsem bo jasno, če ti v življenju vse poteka krasno ali pa si znašel v dolini se obupa, Bog je s tabo, zahvali se in ne izgubi upa.

Je dan prelep in srečen sem ob tebi, sledi današnji sklep: "Daj, skrbi se znebi!". Se nikomur ne mudi saj nihče ne čaka, dan, ki ni za vse ljudi, samo za naju, ker sva taka. Saj vstajati ni treba in telefon ostane utišan, čajček se počasi sreba, željan počitka je uslišan. Pretegneva se v poldan, miživa proti soncu, trenutek prepoznan, in začetek bliže koncu. Nočem, da poseben, kar vsi dnevi naj so taki, mir človeku je potreben, ne parole in junaki. Lepi dnevi so kot pena, ki ostane za valovi a časi ob tebi, draga žena, tihe sreče so sadovi.