Robert Kaše, pesmi

Od tal le malo bolj odlepljen, in zanihan v neznano, s poletnimi utrinki cepljen, mi na  suhi travi je postlano. Dnevi umikajo se soncu, prah se dviga za nogami, naveličan vsega, bližje koncu, sitnega iz spanca zdrami.   Vse te teme brez pomena, muči s sanjami se budni, nič ne vzame z ram bremena, čuden svet in časi čudni. Saj vse prav je narejeno, a prostost še kar ne pride, priložnost vsako izgubljeno, obžalovanje ne obide. Stopim v pesem, plesa iščem, da bi mogel oddahniti, spet že videno   obišč em, konec hočem  koncu prepustiti. A dan poletni ne odneha, ne omahne za trenutek, pozdrav praznega nasmeha, praznine večne da občutek.   Zdaj pozabljam na poletje, mrak se spušča v to dolino pred zimo najdem v njej zavetje, spominom pripravim domovino.    Poletje iščem, sončne dneve, večere sočne, kratke in vroče, a jim najdem le odmeve, v sivem oblaku je srce, ki joče.

(*iz Romščine: tukaj sem) Nihče me ni nikoli vprašal, niti dal časa za razmislek ali me morda naučil razumeti.   Zakaj sem Cigan? Zakaj sem rojen tak in tukaj in ne kje drugje?   Sem kar sem in vedno bom, nič drugega ne znam biti. S tem bom živel do smrti .   Vsi imate neke težave,  z denarjem, družinami, zdravjem, in tudi jaz jih imam. Morda več kot vi.   Ampak, jaz sem poleg tega še Cigan, nekdo, ki je sam po sebi problem  in to mi nikoli ne pomaga.   Kamorkoli pridem, se spogledujejo, šepetajo in mrščijo.   Kaj dela ta tukaj? Kje so varnostniki? Gotovo bi rad kaj ukradel.   Z menoj se ukvarjajo, le če so dobro plačani ali da se lahko pohvalijo s človečnostjo.   V resnici jim ni mar, nikoli ne bodo kar sem jaz in plunili bodo name, ko jim bo prav.   Jaz bom pa še kar Cigan,  in  v vas bodo se naprej prihajali gangsterji po robo in usluge,  in za njimi ali z njimi, vaši policaji.   Fine gospe in gospodje govorij...