Metulj

Videl sem metulja, majhnega,
rjavega, s pikami, prav nič posebnega,
nikoli ne najlepši med metulji,
vedno sijajnejši bodo našli se dragulji.

A tudi on metulj je, kot so vsi ostali,
iz gosenic svetu nov rod bodo dali,
služba njih nima težkega obsega,
leta se po rožicah, hrani in odlaga se zalega.

Tako vsaj meni takrat se dozdeva,
ki z metulji nisem še preživel dneva,
življenje drugih zdi se enostavno,
v njihovi je obleki navidez vse zabavno.

Metulja tega sanjal sem ponoči,
rastel in rastel, dobival je na moči,
a ni res, jaz manjši sem postajal,
metulja velikosti sem se prilagajal.

Ko velikosti prave, zrastla so mi krila,
in koža se mi z luskami pokrila,
obraz izginil v metulja glavo,
telo njegovo dobil sem čisto pravo.

Najprej šok, kje moje je življenje,
potem zavest, tu zdaj tvoje je veselje,
pomigam s krili in že me vetrc nese,
na sladki cvet, ki ravnokar odpre se.

A dolgo ni bila mi dana radost,
žužkov svet večna je nevarnost,
ptice, kače in ostala vsa nadloga,
preživetje postalo peklenska je naloga.

Jutro iz spanca metulja prebudilo,
mene trpljenja žuželčjega rešilo,
sanje vsake so vsaj enkrat lepe,
te, ko pregnane so bile iz blodnje slepe.

Metuljem ne zavidam več veselja,
postati eden njih gotovo ni mi želja,
človek ustvarjen je za to, da to ostane,
sreča in težava vsako bitje kar zase naj zadane.