Robert Kaše, pesmi

Preprosteje kot dobiti, ga je izgubiti, a povedali smo mnenje, tokrat zmaga naj življenje.   Stvarnik ti podarja, kar za prodajo ni denarja, z njim vseeno bi ravnali, kot bi  sami si ga dali.   Dajmo razumeti, ali smemo ga vzeti, kdo lahko na smrt obsodi in kam človeštvo vse to vodi    Vsakemu je eno dano, to vsem je dobro znano, a starši odlóčili  so zate, tebe vtisnili so vate.    So rodili  za živeti, sam bi rad odločil umreti, vse enkrat  konča se, a pred tem le pojdi vase.   Kot je zrn na obali, življenju  koščkov so predali, tvoj vseeno je le eden, pa čeprav ta svet je zmeden.   Poglej zrno v svoji roki, tu so nauki globoki,  v njem je  združeno oboje, sreča in težave tvoje. Življenje včasih je kot kamen, trden hlad ali vroč plamen, zdaj zdi se ti le pusta skala, a glej, umetnina bo nastala. Tako naj bo ali drugače, vsi življenju smo igrače, komur se na tem zatika, drugi svet ga kdaj zamika. Vse se da, dokl...

Starina zvita od prepiha, življenje srka iz tal v razpoke, veje v soncu iščejo navdiha, kakor zrak lovijo utopljenca roke.   Steblo samo na planoti, družabnik veter mu edini, življenje pozabljeno v samoti, tujek v puste žalosti temini.   Poslušaj me, ti kralj osame, znanec usode večnega odpada, gozd vrstnikov k sebi te ne vzame, sam ostal si ranjenec spopada.   Ti šepet razumeš razvaline, krike smrti iz jam brezupa, odmeve izgubljéne pradavnine, poznaš utripe srčnega obupa.   Prisluhni tožbi osamelec stari, uteši žalost v razklanem lesu, upa išči si v večni zarji, ne najdeš ga v življenja plesu.   Tvoja krošnja vse manj gosta, korenine črv ti spodjeda, resnica smisla tvojega preprosta, nekdo posadil te, ker želel si pogleda.   Starósti vsaki znan je vzorec, bitje živo upira se usodi, sicer občudovanje uživa borec, a vedno se zgodi, kot se dosodi.

Nekdo pred mano, saj tam je vedno kdo. Tako je življenju dáno, ni kar da, ampak še samó.   Pot prehojena kot vsaka, kjer si, bili so mnogi, spet vdih predihanega zraka in nov igralec v isti vlogi. Občutiš, že občuteno? Le kdo je to dožível? Kar slutiš, bo spet sluteno. Svet je vse prežível.   Ta, ki zdaj pred mano vozi. Ne mudi se mu, a gre. Misel pa vseskozi, zakaj vedno nekdo je?  Oblečen v telo nekoga, navajen kar so me učili, je življenje moja vloga, so v tej vrsti me pustili. Živim za nekom pred mano, on ima pred sabo druge, nekomu je za mano dano, vse drži nas znotraj struge.

Čemur dano je živeti, nekje med soncem in smehljaji, smisel si želi imeti, ker ni namenjeno predaji. Kar je se trudi in ohranja, išče večnega obstoja, skrivna sila ga poganja, življenju daje voljo boja. Glavna sestavina bitja, telo črepinja, misel prazna, le malo vredno brez odkritja, ki  ga iskra vname neopazna.    Tok se stoči v nevrone, celice celoto po del ijo, organe žene  v nagone, telo  sokovi napojijo.    Narave mehanizem nepresežni, krhek, a za svet pripravljen, z njim življenja smo deležni, v naravo čudežno postavljen.  Ta dar nihče ni sam zaslužil, življenjska popotnica predana,   na poti ostalim se pridružil, vsebina večno bo iskana. Majhen delček v vesolju, a le igrača sil enakih, kakor roža si na polju, samo eden iz vrst takih. Sêm postavljen v neznano, ne razumeš svoje vloge, če ne rabiš, ni ti dano, sam si, a igral boš mnoge.

S soncem izginejo sence, nekam se skrijejo in pospijo, meglice počasne pletejo vence, v ples s hladno se zemljo  spustijo.   V svetlobi razliti dan se utaplja, rob jezera trsje odseva, z belino gladina v daljavi se staplja, račji zbor v praznino odmeva. Dnevi so kratki, prihaja selitev, jata se dviga, zakroža nad vodo, vrne nazaj se v novo snubitev, in krila se zopet sestavila bodo. Mogoče me letos vzamejo s sabo, tja kamor se sonce je skrilo, ali pa tja, kjer bi našel pozabo. A raje ostanem, se srce bo čudilo, veselju te zime, ko s tabo, čakalo bo, da cvetje zopet bo vzklilo.

Sokov sladkih nacejeni, debelega kostanja siti, za dve zimi porejeni, polhi v duplu tiho skriti. Jež povalja se po listju, novo si skroji obleko, bodečemu je znano bitju, zalóg pripravljati navleko.   Veverica ne odlaša, vse dupline napolnila, žir in  želode prinaša, da bo zimo prehranila.   Kosmatincu se že zeha, od vseh dobrot se je zavalil, v skalni luknji mu bo streha, vanjo se bo zakotálil.   Ptice zbirajo se v jatah, bo selitev v  tople  kraje, ne zmrzovale po ledenih tratah, na soncu grele bi se raje.   Si oblizuje maček tačke, v dan jesenski pomežika, pozabil na sosednje mačke, raje k peči se primika. Vsi pridelki so pobrani, suha drva v kup zložena, otroci okrog mize zbrani, že pogača je pečena. Za počitek svet pripravljen, kot narava je zgrajena, če vsak del s celoto spravljen, ne zmoti zanka ga nobena. Zahvalimo se za trenutke, ki nam stvarstvo jih podarja, dobre vzemi vase občutke, ti up srce naj nagovarja.

Rdečina bledo je nebo popila, mrak se spušča z gozdnatih pobočij, zgodaj se večer v noč pretoči, mi samota je v srce nemir nalila.   Ponižno plamen v ogorek se umakne, svetloba z dnem v sanje se poslavlja, gladina pod meglice reko spravlja, žalostna se misel v meni stakne. Lepota, ki otožnost jo objema, se kot zarja v dolgo noč podaja, sveža rosa speče travnike ohlaja, v mrakobi le lunin je cekin izjema. Osamljenost spet zase me osvaja, ne ubegnem več ji kakor znal sem včasih, izgubi se misel v večernih glasih, kar bilo je izginja, kar prihaja ne obstaja. Nekaj v meni si želi le spati, se kot narava posloviti do pomladi, takrat zbujeni vstanemo spet mladi, življenju novemu pripravljeni se dati. Hladen veter hrepenenje brž odpihne, zavije v plašč telo se kakor jež v bodice, kmalu zima nalije mi resnice, sanje suhe  vame ledena sapa vdihne. Čas prehoda ni vremenu le kazalec, jesen meglena se spreminja vame, kar ostalo mi svetlobe noč jo vzame, tema postala moj bo soplesalec. ...

Trenutek ta raztegnjen v večnost, ugasnjena zavest kot v prazni sobi, misli izgubile so vso spretnost, povožene v konca dobi. Zaznave ubežale so telesu, ločil duh se že od vsebine, trenutek ta  je podarjen slovesu, bližnji čas razpada zemske domovine. Do konca se življenje odvrtelo, strgan film v prazno že opleta, vse kar res je ali se le zdelo, je belina v soju žarometa. Saj življenje je kot neko stanje, zavest bitja podeljena svetu, vse je res, če le niso sanje ali uma večnega utrip v stvarstva spletu. Ko voz obstal na moji bo postaji, za izstop ta potnik bo pripravljen, naj solze vseh zamenjajo smehljaji, ta rad gre tja kjer vsega bo ozdravljen.   Tam čaka name družba ljuba, spomin oživljen meni časov sladkih, kot po dnevu lepem spanec ni izguba, bo dopolnjen mozaik trenutkov kratkih.