Sevnica ob Savi

Len je tok zelene reke,
od narave dane nam prepreke,
grofovska meja več nas ne ustavi,
a kraj še vedno se deli po Savi.

Nekdaj bila to pot prometna,
splavarjem in krčmarjem prilika podjetna,
dol plava les, nazaj pšenice vlaka,
iz hrasta ponoči rujni se nataka.

Železna cesta vse je spremenila,
splavarjev tovor kolesom naložila,
krčmarjem suhi sodi so razpali,
deco svojo za železničarje dali.

Delavnice, fabrike se pognale,
ljudem, družinam, so zaslužka dale,
tu se naselili, hiše, ceste si zgradili,
bregove reke za vedno spremenili.

Prišla elektrika, življenjska nuja,
da bi ne manjkalo je, vse se muja,
živahni reki postavili jezove,
naravi vzeli moč, nadeli ji okove.

Čas teče kot ta naša reka,
a nobena ne ustavi ga prepreka,
življenje vedno prostor svoj poišče,
včasih pašnik, polje, zdaj rabimo igrišče.

Rodovi si naprej ta svet podajo,
drugi ljudje, navade druge imajo,
dolina reke ostaja večno živa,
prihodnost vedno nekaj novega odkriva.

Nad vsem pa stari grad opreza,
zgodb tisočletnih je njegova peza,
od daleč po dolini potnika pozdravi,
za nas najlepša si, Sevnica ob Savi.