Robert Kaše, pesmi

Kak naj bil bi ta otrok? Priden, dober, skratka vzoren. Če ni tak, le kje je vzrok, nekdo ni bil dovolj pozoren.   Vzgoja je nadvse pomembna, najboljša ta, ki jo delimo, in zdrava pamet največ vredna, pri nas jo, v glavnem, le dobimo.    Kaj neki bo s tem naraščajem? Res usodno je vprašanje, varujemo pred našim ga značajem, kot da bo svet drugačen zanje.   Zdaj pač vzgajamo še tisti, ki pred vzgojo smo se skrili, in upamo, da niso isti, ki bi, kot mi, najboljše  preskočili. Vprašanja stara, a enaka, bo prav tako kot sam si izkusil, ali boljša je razlaga taka, da velja le, kar je drug poskusil. Ko mi spomina knjiga se povrne, na tiste, ki vzgajali so mene, na nauke se list ne obrne, le njih življenje misel nanje žene. Besede izginile so v času, zgledi so, ki jih spomin ohranja, navidez sem takrat prisluhnil glasu, a gradila so me le ravnanja. Kdor druge bi rad vzgajal,  najprej o sebi naj premisli, in če le pri tujih naukih bo vztrajal, naj raje si kak drug ...

Srečnih travnikov je sočna paša, lepa Lisca, kraljica sonca naša, mladenka, igriva večno in prevzetna, nje svežina, vsakomur prijetna. Ji jutra gozdni hlad prijazno boža, jasnini vrh v dan odpira se kot roža, mehkoba širnih pašnikov vabeča, v razgledih se z obzorjem daljnim sreča. Polna svetlobe od Snežnika do Triglava, kot bisernica v dolini sije Sava, na srčnem robu Karavanke in Gorjanci, Kum, Boč, Sljeme, njeni so izbranci. Zeleni raj je njeno ime pomladno, pozimi si tančico belo odene lice hladno, vrisk poletja vabi kosca v košenine, meglena morja v jesenske mesečine. Mnogim življenja veselje je nasula, srčne vzdihe v zvezde jim odplula, spominov polna naša gora srečna, planincem ljubica ostaneš večna. Darov obilje pohodnikom nasipaš, moč življenja ob praznikih utripaš, vsem dobra volja sama se ponudi, kdor v naravo njeno veselo se potrudi.