Robert Kaše, pesmi

Kaj morem tebi Mati darovati, ko vidim te v podobi zlati? Nobena žena bolj češčena, bogata nikoli bolj krašena. Judovska deklica izbrana, z angelom ti Božja volja dana. Nerazumna in prestrašena sprejela, po Božjem čudežu spočela. Kot skrivnost je bivanje telesa, neznana milost Božjega očesa, ki vodi vse kar je v modrosti večni, zakaj je kaj, odgóvori neizrečni. Otroka v revi si povila, na beg pognala te oblastna sila, mirno trpela dvome bližnjih hude, prepričana v moč Božje si pobude. Življenje Sinu posvetila, na poti vedno mu sledila, veličastvo videla in zemsko slavo, svetá zlobo, smrtno mu težavo. Razodetja pričevalka tiha bíla, za večno vse v srcu ohranila, Božjo slavo svet razglaša, se z mirom v duši človek ne ponaša. Videla si Njega zadnjo pot trpljenja, človeški zlobi, hudiču zadoščenja, življenja tega zmago smrt praznuje, se vstajenja v Bogu zemski prah raduje. Zaspala si, v nebó vzeta v Božji slavi, dobri Sin pri sebi prostor ti pripravi, Marija naša ljuba Mati, izprosi nam, d...

Kjer je konec, je začetek, v slovesu tudi nov zametek, krog menjav se ne ustavi, cilj ti vedno pot pripravi. Vse na svetu enkrat mine, je bistvo živega, da izgine, stvarstvo pač tako zgrajeno, da živih duš le omejeno. Oživljeno zamenja odmrlo, da živega rasti bi ne zavrlo, smrt manj pomembna ni od rojstva,  vodilo življenskega je svojstva. Nam življenje eno svetó, k stvarniku nazaj bo vzeto, ko dozorelo bo v pripravi, konec svoj z začetkom spravi. Življenje dano nam živeti, ne ga mučiti z obeti, moč vere večja za prihodnost, kot zamujéna je priložnost. S koncem dnevov teh oddiha, na dušo pesnik več ne piha, pozdrav poletni vsem vam bodi, up lepih dni vas vedno vodi. Šibenik,  avgust 2024

Zakaj si danes slabe volje, ni vprašanje, ampak stanje, premisliš te besede bolje, ni ti kar vseeno zanje. Morda nekdo te je razjezil, ker neumnosti počenja, spet kdo drugi pa natvezil, nekaj kar prepir začenja. Tretji te nič ne uboga, moleduješ brez uspeha, in že pride spet nadloga, novica je, da pušča streha. Avto, ta pokora stara, nekaj cuka, ne vžiga, in šef v službi te pobara, delo te premalo briga. Je dopusta konec blizu, in doma bo vse na kupu, ali pa spet eden v nizu, očitkov za dober dan obupu. Zveš, da zdravje ti popušča, se še drugo ni uredilo, morda partner te zapušča, pri drugih išče srečo milo. Neskončno teh težav v življenju, še več je vzrokov slabe volje, a ni rešitev v teženju, z jezo ni nikoli bolje. Ni lahko obrnit sreče, kadar gre po drugi poti, a dneve vrnit nemogoče, ki ti jih slaba volja zmoti. Skušaj vedno, vsak dan znova, rešíti kar rešíti da se, vedno naj te hrani volja nova, up ti vrača v dobre čase. Šibenik, avgust 2024

Vseh vrst usoda nas poveže, postaviti pravilo, nima teže, različni pari lahko celo uspejo, popolne kombinacije morda ne grejo. Ta dva se nikoli ne bi našla, če bi fejsbuka pamet ne iznašla, vsak zase obupala nad svetom, poskušala in se pač vdala letom. Nelepa, čudna, nekako zagrenjena, ugotovita, da sta podobno narejena, mesidž steče, predlog pravi pade, skupen dopust odkril bo vse pregrade. Res nenavadno prvič srečati se v živo, eno lajk je, drugo pravo pivo, ko človek iz slik pred tebe se vsede, kar nekaj naredi v mislih zmede. Prvi vtis pomeni kar veliko, potrudila se oba za lepšo sliko, vse bolj klepet sproščeni se odvija, simpatija vzajemna obema se razvija. Dopust dveh tujcev šola je zdravilna, izkaže se če odločitev je pravilna, naša odkrila sta, da skupna želja, prinaša za odnos jima veselja. Romanca torej naj kar traja, a obstane par, ki tudi v slabem vztraja, naj fejsbuk bo, oglas ali pa pivo, pomembno je držati zvezo živo. Sibenik, avgust 2024

Gostovati v telesu, volja ni človeku lastna, zavest ugnezditi v mesu, moč razuma ni oblastna. Ne izbereš si obstoja, to je milost podarjena, ne določa moč te tvoja, si iskra ena, mnogih oživljéna. Nebroj teh sevov se poraja, zavesti množica neizmerna, to, da ravno tvoj vztraja, skrivnost življenja neprodirna. Kaj ostane ko izgine, ta zavest, zdaj v tebi jasna,  kam umakne se ko mine, lupina krhka in začasna. Vera enih, da nič zmaga, ko zavesti luč premine, vse kar zemlja da, podlaga, le za tukaj je in mine. Drugi mislijo na večnost, to kar zdaj je, so le sanje, vrne se kot nova danost, življenje zgolj duhá je stanje. Tretji pot k duhovom išče, zanj so vsi tu z nami vedno, svet je dvojno prizorišče, mrtvi, živi, ločeni - a nezavedno. Nekdo pa stvarniku zaupa, to je to za kar te je ustvaril, dal ljubezni vero, rešil te obupa, minljivim večno srečo bo podaril. Bodi to ali drugače, zdaj si tu kjer ti je mesto, iz podrtije al palače, življenja vsak se oklepa zvesto. Izbranci smo na svet...

Človeka želja večna imeniten biti, živeti dobro, malo delati in udobno stanovati, čas prosti užiti, lepote si sveta ogledovati, in seve, nadvse razkošno se voziti. Gospod bahavi v svoj kraj pripelje, voziček nov, bleščeče ves zglajeni, zadnji model, prestižno nadgrajeni, drag, a ne predrag, da le sosedom zbuja želje. Takoj se predstava ulična začenja, lepi stroj ne bo parkiran sramežljivo, nasprotno, če se da, nadvse le opazljivo, lastnika želja, da nobleso vidi in občuduje cela srenja. Njega pogovori le o avtu se vrtijo, kaj nudi, hitrost, udobnost in motorja stanje,   moč, oblika in pospeški, njemu večne sanje, celo najzvestejšim se že upira z baharijo. A nesreča pride ko potrebna ni nobena hiba, speljal je naglo, bolj slabo pogledal, premalo, da motorista ne spregledal, trk in padec hud, mladeniča leži telo brez giba. V trenutku šoferja groza vsa prevzame, saj to ni res, da to njemu se dogaja, ne sodiš sem, nič nisi kriv, mu nekaj pravi in avtu plin dodaja, še preden se zav...

Kjer morje je pobožalo obalo, obzorje te gradnike v dalji stakne, in zrak gladine vodne se dotakne, prav tam življenje menda je nastalo. Prav tam življenje menda je nastalo, smrdljiva luža kot izvor mu skromni, stvar oživljena je, ki se več ne spomni, zakaj se ji je tako možnost dalo. Zakaj se ji je tako možnost dalo, skrivnost nastanka ostaja nerešljiva, čemu neživo v živo se preliva, saj zmage eno ali drugo ni spoznalo. Saj zmage eno ali drugo ni spoznalo, če zmaga sploh je smisel truda tega, ali naključje je morda gonilo vsega, ker najti smisla v svetu ni se znalo. Ker najti smisla v svetu ni se znalo, oživljeni moč silno Stvarnika zasluti, in smisel v modrosti večni le začuti, mu dano uma zemeljskega je premalo. Mu dano uma zemeljskega je premalo, da mogla stvar oživljena dojeti, zakaj gradnikom tam potrebno sploh se ujeti, kjer morje je pobožalo obalo. Šibenik, avgust 2024

Ne pozabi na trenutek, pazi nanj v zmedi dneva, vtisni vase svoj občutek, ki bitje v tebi ga umeva. Morda prevzet narave krasne, si obstal in dvignil glavo, ali pesnika besede jasne, moč ti dala misel pravo. Stojiš pred genija umetnino, ta ti dušo je prevzela, glasbe uživaš mojstrovino, vsega vase te zajela. Najbolj pa ljubezen svetla, objame vse kar je v tebi, takrat pomlad ti v duši cvetla, dariš vsem vse in največ sebi. Šibenik, avgust 2024

Poleti ob morju trg zglajéni napolnílo, oddiha željnih spet je obilo, po pripeki dneva običaj večerni, pijača, sladoled in mimohod ležerni. Ob trgu katedrala, nje temelji utrujenim sedišče, tam glasbenik popotni prizorišče si poišče, zabrenka strune, melodije vabi nežne, nastavi šparovček za usmiljenih prispevke bežne. Utrujene nogé in glasba tja prikliče, družino mlado, ki po mestu se potiče, žena, otročka dva in možak zlovóljni, sedejo tam blizu, z malim zadovoljni. Oddih ni vedno vsem veselje, se rade izkažejo drugačne želje, doma vsi v skrbi in obveznosti vpeti, skupaj par dni in že se uspejo spreti. Žena in mož držita se vsak zase, z otrokoma na kratko, slaba volja rase, večer prelepi, glasba ga pomirja, v dušah dveh pa huda ura dirja. Kar žena se odloči, da nekaj bi storila, bosa pred moža, otroka in ves trg stopila, sama se predala glasbi v svojem plesu, zbranih vseh poglede sprejela na telesu. Možak vstane, ustaviti jo hoče, za roko zgrabi, plesa njenga noče, otroka jokata ker ...

Vrt svoj rada je imela, vedno plela, tiho pela, nove delala gredicé, sadila, zalívala cvetlice. Kdor šel mimo vrt pogledal, bujnih barv ne spregledal, spregovoril z vrtnarico, v grmu slišal peti ptico. Pride žena že priletna, vrtnarke družba ji prijetna, za sadike krasne prosi, jih na možev grob natrosi. Priskakljalo dekle mlado, omožilo bi se rado, za venček prosi rož iz vrta, življenja pot ji je odprta. Pot meniha k vrtu nese, možu pobožnemu odpre se, rad bi rože za oltar, jih Brezmadežni ponese v dar. Še gospod župan voz ustavi, z vrtnarico se pozdravi, pohvali, da le hvalo sliši, rož bi rad v mestni hiši. Vrtnarica se usmili, rože tam so vsi dobili, za plačilo ne sprašuje, kdor rože ljubi, jih daruje. Vendar leta pač minijo, časi vse izpremenijo, sejala zadnje rože zase, nov načrt na vrtu rase. Še vedno vsi si rož želijo, vendar tam jih ne dobijo, namesto vrta parkirišče, vrtnarkin grob nihče ne išče. Šibenik, avgust 2024

Vse kar je naj ljubi sonce, ki z življenjem led obseva, in s svetlobo noč ogreva, vse rodi začetke, konce. Vse kar je naj ljubi morje, pravir bivanja na skali, zemlji krog življenja ustvari, vse človeško porodi obzorje. Vse kar je naj ljubi zrak, krepi in ohranja nas v življenju, opaja rože cvet v brstenju, vse sveží, dih daje vsak. Vse kar je naj zemljo ljubi, davno ustvarjeno za rojstvo, in semen obnove svojstvo, vse prevzame v svoje grudi. Vse kar je naj veter ljubi, vodo živemu prinaša, z oblaki sonca prizanaša, vse sveta ostrine obljubi. Vse kar je življenje ljubi, vir mladosti in moči, polni stvarstvo da vrvi, vse ustvarjeno zasnubi. Šibenik, avgust 2024

Kamen porodi življenje, smisel stvarstva skrit ostane, le čemu sploh kaj postane, znano prahu le prašenje. Zagora ta svet skalovja, kjer se morje s Krko stika, tisoč let nastaja slika, Mihovila angela zidovja. Stara skala Krešimirja, hrvaškega gospoda dvor, neštetih vojsk želi jo zbor, vedno znova jo vznemirja. Benečan Hrvatu vzame, mestni red je Ogra izbira, se Osmanom junaško upira, črna smrt jo znova objame. Skoz stoletja pa ostaja,  zvesta Jakobu svetniku, Bogu večnem priprošnjiku, rod kristjanov up predaja. Šibenik, ti luč na skali, kras Jadrana, dom Hrvatov, naj slovanskih zvestih bratov, tvojo usodo vedno varji. Kamen tvojih trgov zglajen, splet ulic ozkih, hlad zlizanih stopnišč, cvet kloštrskih vrtov in kras svetišč, mnogih revnih in bogatih nog svet vajen. Vsa ta mesta, ki po svetu, mnogim dušam dom podajo, božji blagoslov imajo, dokler sloga njih je v cvetu. Svet razumi kakor sanje, ti popotnik, ki sem zajdeš, vedno srečen kadar najdeš, mir, svobodo, blagostanje. Bog te ...

Pozno šla sva na obalo,  da bi sonce preslepila, morju dala osvežila, besed si malo podelila. Ob pomolu posedela, poslušala glase razne, zaužila čase prazne, težkih misli ne imela. Tam se sliši vik z igrišča, glasba valovi s plesišča, pa vonj skal od sonca gretih, suhih trav duh v vetru ujetih. Sonce stakne se z gladino, jezik žarkov gre v daljino, kodri morja v rdečini, dela vetrič noč v svežini. Pada zvezda za obzorje, rdečina v temno morje, sama v pesku obsediva, se spet tiho posloviva. Ni žal dneva, njih bo dosti, sonca obiski so pogosti, le trenutek ta med nama, je edino kar še imava. Ta trenutek med obema, to zaklad je pravi dneva. Le mali časi tihe sreče, polnijo življenja vreče. Šibenik, avgust 2024

Dar poletja v enem stihu, veter vroč, škržatov gosta senca, zlizan kamen, iz lovorja venca, sonca blišč na kodrave modrine dihu. Šibenik, avg. 2024

Ne vem zakaj se splača, soncu zjutraj vstati, čez nebo se širno prepeljati, da videlo bi svet, ki narobe se obrača. Tudi mi ni čudeža opaziti, možganov naših delovanja, vseh teh povezav v glavah stanja, če še za življenje nočemo se odločiti. Kaj koristi ves napredek zlati, ki zanj človek se napreza, če pa še vedno nerešljiva peza, kako z ubijanjem otrok končati. S čim zaslužimo si vso to hrano, ki jo zmečemo v smetnjake, rešitve nimamo pa take, da nahranili bi vse, ki stradati jim dano. Človeštvo obsedeno je z gradnjo, divje načrtuje in bojuje se z naravo, izrablja vse kar nudi, pretežno za zabavo, dovolj nesrečno šele, ko uniči si parcelo zadnjo. Svet prihodnosti bo digitalen, vse kar rabiš in kar ne, na spletu,  stroji prevzeli bodo vse procese na planetu, bolj priljubljen od človeka lik bo virtualen. Če bil bi sonce, ki vsak dan svet predrami, bi gledat tega več ne hotel, nehal vzhajati, pustil ljudem ta kotel, naj v njem spametujejo ali skuhajo se sami.

V rdeči žamet se odela, s svojim žarom me objela, mila in očem prijetna,  dišeča vrtnica poletna. Ta krasota vedno živa, zdaj se v moji duši skriva, v njej níkdar ne odcvete, srce z vencem mi oplete. Ti cvetlica moja draga, veš kaj žalosti pomaga, vabiš nežne mi spomine, prostosti srečne bolečine. Vračaš me v ljube kraje, ki imel sem jih najraje, kličeš drage v misli moje, z njimi otroštvo ljubil svoje. Slovo so dali temu svetu, naj jih zdaj v tvojem cvetu, položim na kamne črne, davna sreča se ne vrne.

Naveličaš se vsega, dobrega, še prej pa zlega, a v človeku kot ognjišče, gorivo vedno nekaj išče. Kdo poreče: "To ni zame", pa hitro se za novo vname, drug, ki rad se zadaj skrije, opravljivca se razkrije. Govori se o izzivih, kadar zmanjka o motivih, poiskati voljo v sebi, izziv največji je na tebi. Željo, ki pogon da stvari, če najdeš-, je ne zanemari, kakor srce v prsih bije, vse zamre brez volje žive. Ceni moč, ki ima jo vsaki, čeprav pomisleki so taki, da ni dobro se zagreti, a mlačen krop nič ne zaneti. Spoštuj mladosti energijo, za razumeti vedno ni jo, vendar svet tako napravljen, da novim je močem pripravljen.

Usmiljeno me ne budíte, če me vidite zaspati, če zato bi moral svet obstati, me kar počivati pustite. Kadar glava mi omahne, med sestankom staršev svetá, ali med proslavo letá, brez panike, utrujen človek pač predahne. Če me slišite smrčati, kje na plaži pod borovcem, na veselici pod kozolcem, zame ne skrbite, pustite raje me mižati. Ko televizor v prazno sveti, ne zaradi slabega programa, in v teatru igra se huda drama, prosim, ne mi spanca vzeti. Ko bi politik veliko rad povedal, dremež meni več prinese, in včasih celo ob pridigi zanese me, da pod kožo bi pogledal. Vem, da navada ta ni lepa, spati na dogodkih javnih, predremati koncerte slavnih, a verjemite, huda utrujenost je slepa. A vse to še ni najhuje, včasih pravi se škandal primeri, ko žena kaj razlaga v dobri veri, in opazi, da budnost mi odpluje. Kaj naj, pač takšna sem oseba, ki počitek ji pomeni, in se niti za posmeh ne zmeni, saj že med to pesmico je bilo podremat treba.

Gostovati v telesu, volja ni človeku lastna, zavest ugnezditi v mesu, moč razuma ni oblastna. Ne izbereš si obstoja, to je milost podarjena, ne določa moč te tvoja, si iskra ena, mnogih oživljéna. Nebroj teh sevov se poraja, zavesti množica neizmerna, to, da ravno tvoj vztraja, skrivnost življenja neprodirna. Kaj ostane ko izgine, ta zavest, zdaj v tebi jasna,  kam umakne se ko mine, lupina krhka in začasna. Vera enih, da nič zmaga, ko zavesti luč premine, vse kar zemlja da, podlaga, le za tukaj je in mine. Drugi mislijo na večnost, to kar zdaj je, so le sanje, vrne se kot nova danost, življenje zgolj duhá je stanje. Tretji pot k duhovom išče, zanj so vsi tu z nami vedno, svet je dvojno prizorišče, mrtvi, živi, ločeni - a nezavedno. Nekdo pa stvarniku zaupa, to je to za kar te je ustvaril, dal ljubezni vero, rešil te obupa, minljivim večno srečo bo podaril. Bodi to ali drugače, zdaj si tu kjer ti je mesto, iz podrtije al palače, življenja vsak se oklepa zvesto. Izbranci smo na svet...

Tihi gozd svoj mir daruje, žar poletja ohlajuje, predaš se v samoti lesú, ki čute pomiri telesu. Gozda šumí, nežni glasí,  bitje božajo počasi, pomirja te narave roka,  prebuja v duši ti otroka. Žarki sonca med drevesi, strehe krošenj na nebési, potka s korenin stopnišče, z mahom krita nogo išče. Oblakom ptice ščebetajo, mušic roji se igrajo, debla kot živali sive, čohljajo rade se igrive. Tam med stebli smukne senca, srnjak sred gozdnega je venca, njemu ni do družbe tvoje, strah prežene ga med svoje. Gozd narave je svetišče, žival v njem zavetja išče, tebi pa telo pozdravi, duh prepolni v mir postavi.