XXV

Danes dan je kakor včeraj
podoben najbrž jutri bo,

zdi se, da nam zmeraj,

pričakovanja isto prinesó.

Leto zopet se obrne,

pomeni le še en nov dan,

včerajšnji se več ne vrne,

jutrišnji bo jutri znan.

Da minevajo nam leta,

pač od nas odvisno ni,

časa smer za večno vzeta,

neznano dodeljenih dni.

Novo leto, ta starina,

ponavljano, odkar se svet vrti,

z njim premaga se praznina,

s katero kar nekam vse drvi.

 

Mi popotniki v času,

zlepki, ki jih širni nosi tok,

stok naš le odmev bo glasu,

s katerim nas pokliče Bog.

 

Kolo pognano se ne ustavlja,

ustvarja brazdo v pesku dni,

da staro leto se poslavlja,

od tega nič v naravi ni.

 

Menjava let je le predstava,

ki nam polepša zimske čase,

v resnici človek je lupina,

splet čutov in zavedanj zase. 

Smo kot invazivna vrsta,

tuji rod v samoti gluhi,

živa mreža, zdi se čvrsta,

a kaplja je v puščavi suhi.

 

Gotovo le, da nič gotovo,

kaj v resničnosti nas čaka,

dvom ne moti leto novo,

zanj rečem le; "resnica je pač taka".