Pričanje in naveličanje

Ne moreš pesniti od jeze,
prehitro narediš krivico,
beseda z dejstvi nima zveze,
najdeš laž, ko rad našel bi resnico.

Je razumevanje neznanka,

ni iz srčne govorice,

opravljanju ni prestanka,

če nočeš slišati resnice.

Zamere še bolj se poglobijo,

so veliko globlje od ljubezni,

možgani radi zatežijo,

trme pijani, redko trezni.

 

Duh vznemirja se v tebi,

ne ve zakaj, a vedno nekaj išče,

prej vse drugo, miru našel ne bi,

dokler spoznanje konca ne poišče.

Pomiri najprej sebe v sebi,

spoznaj, da svet je prav ustvarjen,

posveti osebi se ob tebi,

vzemi dan, kot ti je podarjen.

Življenje bolj preprosto je kot zgleda,

morda ni namen, da bil bi več kot si,

načrti previsoki, pa resnica zmeda,

razvaline zmagajo, kjer se vse blešči.

Midva pač sva, tam kjer sva ostala,

vedno je lahko še kaj drugače,

kako se ta zgodba bo končala,

ne vem, usoda pač po svoje skače.