Benijev bager in juha z rezanci

A veste kaj se je danes zgodilo pri dedku in babici, ko se je Beni pazil? Ne? 

Vam povem, prava zmešnjava, in to vse zaradi Benijevega bagra. Da, ravno bagra. 

Naj pojasnim. Šlo je tako ... 

Beni je za rojstni dan dobil bager. Saj veste, kaj je bager? 

To je tisti stroj, ki z veliko žlico koplje po travniku za vrtcem in zemljo nalaga na tovornjake, da jo potem nekam vozijo ter trosijo blato po šolskem dvorišču. Šalim se. Beni seveda ni dobil takšnega pravega, velikega bagra, ki ga vozi stric z brki in čelado na glavi, ampak rumenega, plastičnega, s črnimi kolesi in žlico, s katero lahko na preprogi v dnevni sobi na tovornjak, ki ga je dobil lani, nalaga dedkov levi copat. Dedek na kavču medtem gleda v telefon in nima nič proti bagru, vendar vztraja, da naj mu šofer pripelje copat nazaj tja, kjer ga je naložil, ker morata z Benijem v kuhinji pojesti juho z rezanci. Beni ne mara juhe z rezanci in ima raje palačinke, zato se mu z vrnitvijo copata nikamor ne mudi. 

"No Beni, vrni mi ta copat", reče dedek, a Beni, kot, da ne sliši zaradi glasnega bagra, ki vseskozi dela "brrr, brrrr, brrrumm". Dedek še vedno gleda v telefon in bager še vedno pridno nalaga, dokler v gradbiščni nesporazum končno ne poseže babica iz kuhinje, ki pa se z juho seveda ne šali: "No fanta, kje sta zdaj, juha je na mizi".

Situacija v dnevni sobi se hitro spreminja in copat se je brž znašel na dedkovi desni nogi. Da, prav ste prebrali - desni nogi. V naglici je namreč prišlo do dodatne zmešnjave in levi copat se je, po naključju, znašel na dedkovi desni nogi. To pa še ni vse, sploh ne-, še začelo se ni ...

Dedek je namreč najbolj vajen hoditi tako, da ima levi copat na levi nogi in desnega na desni in nikakor drugače. Ker pa je bilo to sedaj zamenjano, se je dedek v kuhinji malce opotekel in zaletel v mizo na kateri so bili krožniki z juho z rezanci. Torej, tisto znano juho z rezanci, ki jo skuha babica. Nič hudega sluteča miza se je zaradi dedkove nerodnosti stresla in kajpak predramila juho v krožnikih na kateri so se naredili potresni valovi. Valovi juhe so bili veliki, pravi cunamiji, ki so takoj prestopili bregove oziroma robove krožnika ter, ojoj, skupaj z rezanci, pljusknili po mizi. Zgledalo je kot, da se je med krožnike nenadoma zapodil razred belih glist med odmorom. Beniju se je to zdelo zabavno, dedku in babici pa sploh ne. Dedki in babice pač ne poznajo šal o belih glistah, ki se učijo plavati v juhi na mizi. Poleg tega je nekaj pobegle juhe začelo kar nevarno teči proti robu mize.

"Na, pa poglej kaj si naredil! Ali ne bi mogel malo bolj paziti kako hodiš?", je bil, saj veste čigav komentar, ki je bil seveda slišati še precej huje od tega.  

Dedek je nekaj zamomljal in želel postati koristen, zato je skušal pohiteti na drugo stran mize ter odmakniti stol, da juha ne bi tekla na blazino, pa je pri tem mizo še enkrat butnil in prevrnil stol. Juha je še dodatno pljusknila po mizi in tudi že po tleh, da pa ni ostalo samo pri tej nesreči, je stol padel proti štedilniku ter z naslonjalom, kot nalašč, usekal ravno po gumbu za vklop pečice ter ga gladko odbil. O groza!

Babica je zvišala ton in takoj izdala prvi ukaz: "Stane! Zdaj pa nehaj rogoviliti in pojdi v kopalnico po škaf z viledo, da pobrišem tla." Stane, oziroma dedek, se je obrnil na peti desne noge in šel ter spotoma, na hodniku, vendarle zamenjal nogi oziroma copata na njih. Babica je med tem pobrala stol in z mize umaknila krožnike ter jo začela brisati z gobo in kuhinjsko krpo. Juha z rezanci je bila torej začasno odložena in Beni je šel v dnevno sobo po bager in tovornjak. Oboje je brmm, brmmm, brrrrmmmm, pripeljal v kuhinjo in z bagrom pobral odlomljeni gumb štedilnika, ki se je zakotalil do vrat ter ga naložil na tovornjak.

Dedek se je medtem vrnil s škafom in hotel sam brisati po tleh, vendar mu je babica vzela ročaj iz rok in rekla, naj gre z Benijem v dnevno, da bo lahko pobrisala celo kuhinjo. 

Dedek je spet rad ubogal in nekoliko žalosten sedel na kavč. Za njim je brrr, brrmmm, bruumm, pripeljal tovornjak z odlomljenim gumbom in vodja prevoza Beni je sedel k dedku. 

Stisnil se je k njemu in rekel: "Dedi, a si hud name?" Dedi, ga je pobožal po glavi in rekel: "Ne Beni, nisem hud, je pa zdaj babica huda name." Beni je šel v kuhinjo k babici, ki je medtem že skoraj pobrisala tla in rekel: "Babi, a si ti zdaj res huda na dedija in name?" Babica se je ustavila in sklonila k Beniju, ga poljubila na čelo in rekla: "Ne ljubček, nič nisem huda, se je pač zgodilo. Zdaj bomo pojedli juho, potem bo pa dedi popravil štedilnik, pa bo." In tako je tudi bilo. Juhe z rezanci je ostalo še dovolj, dedi je potem za silo nekaj popravil, nato pa poklical Tejo, Benijevo mamo, ki je na poti iz službe kupila nov gumb za štedilnik. Ko je mama prišla so ugotovili, da je prinesla pravi gumb in vse je bilo spet v najlepšem možnem redu. 

No tako. Pa še to. A veste kaj se je tega dne naučil Beni? 

Da z bagrom zdaj ne nalaga več samo levega dedijevega copata, ampak kar oba.