Noev prehod

Sonce se je dotaknilo jezera in iz senc gozdov, ki ga obrobljajo se nad gladino že vlečejo meglice. Pozna jesen je in zrak se hitro hladi. No je počasi vstal iz pletenega naslanjača in stopil na rob palube jezerske hiše, ki je že skoraj desetletje njegov dom. Natančneje, od takrat, ko je Ano prešla. Od tistega dne se ni več vrnil v bivalno enoto v LiUn21, saj ni imel več kaj početi tam. Tista bivalna škatla mu brez Ano ni pomenila nič. Vse kar je imel tam ima tudi na jezeru in še več.
No se bliža stodvajsetim in sistem mu vsak dan zvišuje verjetnost nenadne odpovedi srca. To bi precej zakompliciralo možnost uspešnega prehoda na kar Ano ga ves čas opozarja. Ona je prešla že na nižji stopnji tveganja. Hči Eno, ki jih ima že tudi čez osemdeset, mu je povedala, da ima prav tako že vse pripravljeno za prehod. In zdaj se je No torej odločil, da gre.

Ko je stal ob ograji in gledal po mirni vodni površini, ki se je počasi spreminjala v temno zrcalo, je čutil, da mu telo drhti, vendar ne od mraza. Živce ima napete in strah ga je, čeprav dobro ve kaj ga čaka in verjame zagotovilom, da je postopek povsem neboleč. Vse se zgodi v spanju. Zaspiš v svoji postelji in tudi zbudiš se v njej, le da je svet v katerem se znajdeš, raj. Pravi raj o katerem so verniki sanjali tisočletja, dokler ga nevro-kibernetiki niso ustvarili. Oziroma nadomestek raja, ki sicer ni ne na zemlji ne v nebesih, ampak v lunini orbiti, kamor so utirili nevro-strežnike, zato, da so izkoristili obilico prostora, neovirano sončno osvetljenost ter nizko temperaturo. In vanje zdaj pretakajo zavesti ali  kot nekateri pravijo, duše tistih, ki si to lahko privoščijo. Telesa ostanejo zemlji, osebnosti pa na novo zaživijo v lunarnem oblaku obljubljene večnosti. Obljubljene in navidezne ali le v nevronskih sanjah, samooskrbnih kiber-modulov, ki za svoje delovanje nikoli več ne bodo potrebovali pravih ljudi.

No je stopil v kabino in sedel k stekleni steni. Tesnobno se je zazrl v rdečo sončevo kroglo, oziroma tisto kar je ostalo od nje nad jezersko gladino. To je zadnji sončni zahod, ki ga gleda s svojimi pravimi očmi. Ano pravi, da so sončni zahodi po prehodu sicer ravno takšni kot prej, ampak No ve, da resnični pa le niso več. Tam so takšni, kot jih ustvari sistem, ki oskrbovanim zavestim zavestim ponuja še marsikaj drugega, kar je bilo živim ljudem nedosegljivo. In kar je najpomembneje, tam nihče ne trpi, zboli ali umre. Takšen je pač raj. Skoraj vsi Noevi znanci so že tam in občasno se pogovarja s kom in prav vsi ga nagovarjajo naj ne čaka predolgo. Tudi hrana tam ne bo več resnična, čeprav tudi to, kar mu zdaj dostavlja oskrbni sistem, težko imenuje resnično. Vendar jo vseeno lahko prime v svoje roke in poje s svojimi usti, ne pa zgolj doživlja kot privid v nevro-modulu, čeprav razlike menda ni. Pravijo da je tu pač vse v glavi, tam pa v nevro mreži. 

Zaželel si je kos avokadovega narastka in medtem ko je čakal je stopil do omare po steklenico viskija, ki jo je podedoval še od svojega očeta, on pa od svojega. Alkohola v teh časih ni več in No ga še ni poskusil, vendar je Ano vedno govoril, da bo ta viski zadnje kar bo pil. In zdaj je ta čas prišel.

Ko je držal staro steklenico z razpadajočo etiketo, je pomislil na očeta. To pijačo bi zdajle rad pil v njegovi družbi, vendar sta oba z mamo umrla preden je prišla možnost prehoda in sta pač izgubljena, kot toliko drugih.

Medtem je aktivator pripravil hrano in No je odprl je steklenico ter si natočil rjavo tekočino. Močan vonj in okus sta bila zanj nekaj povsem novega. Dražilo ga je na kašelj in rekel si je, da kljub vsemu s tem ne bo pretiraval. Sedel je in jedel počasi, res počasi. Ni mu bilo do hrane, hotel je samo opazovati kaj se mu dogaja ko žveči mehko jed ter po kapljicah sreba ostro tekočino. Ko se je te vaje naveličal je nekaj časa samo sedel v temi. Na nebu so se prižigale zvezde in tudi luna je vzhajala nekje za njegovim hrbtom ter srebrila temni gozdni rob jezera. Kdo bi vedel, če mu bo prehod dal tudi takšne trenutke. 

No je začutil osamljenost in negotovost v sebi zato se je sistemsko staknil z Ano. Ta se mu je pokazala pomlajena za kakšnih petdeset let ter z novo frizuro in v lahki poletni oblekici na palubi jadrnice, ki je drsela nad turkiznim morjem. Iz ozadja je bilo slišati plesno glasbo in vesel smeh. Presenečen jo je vprašal kaj se ji dogaja in povedala mu je, da je ravno na jadranju z neko družbo, ki jo je spoznala pred kratkim. Rekel ji je, da bo prešel in ni zgledala posebej presenečena. Odvrnila mu je, da je za to res že skrajni čas, da naj se nič ne boji ter, da se bosta že našla. Potem se je poslovila ker, da je ravno pri večerji z novimi znanci. 

Ta pogovor je Noa, po eni strani, pustil nekoliko praznega, ker je očitno, da se njegova, nekoč tako bolna in onemogla žena, na drugem svetu odlično znajde tudi brez njega. Po drugi strani, pa ga je nekoliko pogrela misel, da bo kmalu na njenem mestu tudi sam. 

Vse skupaj ga je, kljub vsemu, poživilo ali pa je to morda naredil viski, kakorkoli, odločil se je, da bo to storil takoj. Sistemu je sporočil dogovorjeno kodo za zagon prehoda in, po identifikacijskem skeniranju, so mu naročili naj leže v posteljo, za vse drugo bo poskrbel sistem.

Legel je a dolgo ni mogel zaspati ... 

Drugi dan je sistem poslal sanacijski modul v Noevo jezersko domovanje. Njegovo mrtvo telo je bil predano v izničevalnik, sistem je o prehodu obvestil svojce ter jim posredoval stične podatke in vse je bilo pripravljeno za novega uporabnika.