Ne-svet

Ne vem več kje se zbujam,
a resnico že zamujam,
kar svet pravi se mi zdi,
morda v domišljiji se godi.

Tu prisoten, tam priseben,

del za svet le, del oseben,

če iz istega, zakaj različno,

v drugem svetu je resnično.

Zdi se, da je vse v redu,

je skrito pravemu pogledu,

prevara vse kar svet ponuja,

privide nam v mislih vzbuja.

Resnično le, da ni resnice,

in do resnice ni pravice,

ni laž, kar prevara ti možgane,

sprejmi, kaj drugega ostane?

Če je vse le iluzija,

človekove zavesti goljufija,

dejali so, da zdaj le spimo,

in šele s smrtjo se zbudimo.

 

Nekdo pravi, smo v zrcalu,

kar je v tem je v drugem še kanalu,

tam jim čas obratno teče,

ko jaz pomislim, dvojnik že izreče.

 

Najraje bil utrinek bi zavesti,

brez strahu kako utegne se razplesti,

če sem le misel v veliki glavi,

potem gotovo mi vse prav nastavi.  

Tisti, ki si mene je izmislil,

da si le ne bo premislil,

in če me že sanja kot podobo,

naj mu spanje le ne bo pregrobo.