Gostovanje

Gostovati v telesu,
volja ni človeku lastna,
zavest ugnezditi v mesu,
moč razuma ni oblastna.

Ne izbereš si obstoja,
to je milost podarjena,
ne določa moč te tvoja,
si iskra ena, mnogih oživljéna.

Nebroj teh sevov se poraja,
zavesti množica neizmerna,
to, da ravno tvoj vztraja,
skrivnost življenja neprodirna.

Kaj ostane ko izgine,
ta zavest, zdaj v tebi jasna, 
kam umakne se ko mine,
lupina krhka in začasna.

Vera enih, da nič zmaga,
ko zavesti luč premine,
vse kar zemlja da, podlaga,
le za tukaj je in mine.

Drugi mislijo na večnost,
to kar zdaj je, so le sanje,
vrne se kot nova danost,
življenje zgolj duhá je stanje.

Tretji pot k duhovom išče,
zanj so vsi tu z nami vedno,
svet je dvojno prizorišče,
mrtvi, živi, ločeni - a nezavedno.

Nekdo pa stvarniku zaupa,
to je to za kar te je ustvaril,
dal ljubezni vero, rešil te obupa,
minljivim večno srečo bo podaril.

Bodi to ali drugače,
zdaj si tu kjer ti je mesto,
iz podrtije al palače,
življenja vsak se oklepa zvesto.

Izbranci smo na svet poslani,
enim kazen, drugim sreča,
odgovori nam bodo dani,
ko zgori življenja sveča.