Marija

Kaj morem tebi Mati darovati,
ko vidim te v podobi zlati?
Nobena žena bolj češčena,
bogata nikoli bolj krašena.

Judovska deklica izbrana,
z angelom ti Božja volja dana.
Nerazumna in prestrašena sprejela,
po Božjem čudežu spočela.

Kot skrivnost je bivanje telesa,
neznana milost Božjega očesa,
ki vodi vse kar je v modrosti večni,
zakaj je kaj, odgóvori neizrečni.

Otroka v revi si povila,
na beg pognala te oblastna sila,
mirno trpela dvome bližnjih hude,
prepričana v moč Božje si pobude.

Življenje Sinu posvetila,
na poti vedno mu sledila,
veličastvo videla in zemsko slavo,
svetá zlobo, smrtno mu težavo.

Razodetja pričevalka tiha bíla,
za večno vse v srcu ohranila,
Božjo slavo svet razglaša,
se z mirom v duši človek ne ponaša.

Videla si Njega zadnjo pot trpljenja,
človeški zlobi, hudiču zadoščenja,
življenja tega zmago smrt praznuje,
se vstajenja v Bogu zemski prah raduje.

Zaspala si, v nebó vzeta v Božji slavi,
dobri Sin pri sebi prostor ti pripravi,
Marija naša ljuba Mati,
izprosi nam, da smemo mi s teboj ostati.

Marija draga moja Mati,
nič sem in nimam kaj ti dati,
vse kar je, le zemeljska je senca,
življenja sonca, stvarstva Božjega je venca.

Molil k tebi, nate mislil bom o Mati,
da mordá nekoč z drugimi bom svati,
gost poroke v nebesih večne,
ko duše z Bogom združijo se srečne.