Vrtnarica

Vrt svoj rada je imela,

vedno plela, tiho pela,

nove delala gredicé,

sadila, zalívala cvetlice.

Kdor šel mimo vrt pogledal,

bujnih barv ne spregledal,

spregovoril z vrtnarico,

v grmu slišal peti ptico.

Pride žena že priletna,

vrtnarke družba ji prijetna,

za sadike krasne prosi,

jih na možev grob natrosi.

Priskakljalo dekle mlado,

omožilo bi se rado,

za venček prosi rož iz vrta,

življenja pot ji je odprta.

Pot meniha k vrtu nese,

možu pobožnemu odpre se,

rad bi rože za oltar,

jih Brezmadežni ponese v dar.

Še gospod župan voz ustavi,

z vrtnarico se pozdravi,

pohvali, da le hvalo sliši,

rož bi rad v mestni hiši.

Vrtnarica se usmili,

rože tam so vsi dobili,

za plačilo ne sprašuje,

kdor rože ljubi, jih daruje.

Vendar leta pač minijo,

časi vse izpremenijo,

sejala zadnje rože zase,

nov načrt na vrtu rase.

Še vedno vsi si rož želijo,

vendar tam jih ne dobijo,

namesto vrta parkirišče,

vrtnarkin grob nihče ne išče.

Šibenik, avgust 2024