Poleti na trgu

Poleti ob morju trg zglajéni napolnílo,

oddiha željnih spet je obilo,

po pripeki dneva običaj večerni,

pijača, sladoled in mimohod ležerni.

Ob trgu katedrala, nje temelji utrujenim sedišče,

tam glasbenik popotni prizorišče si poišče,

zabrenka strune, melodije vabi nežne,

nastavi šparovček za usmiljenih prispevke bežne.

Utrujene nogé in glasba tja prikliče,

družino mlado, ki po mestu se potiče,

žena, otročka dva in možak zlovóljni,

sedejo tam blizu, z malim zadovoljni.

Oddih ni vedno vsem veselje,

se rade izkažejo drugačne želje,

doma vsi v skrbi in obveznosti vpeti,

skupaj par dni in že se uspejo spreti.

Žena in mož držita se vsak zase,

z otrokoma na kratko, slaba volja rase,

večer prelepi, glasba ga pomirja,

v dušah dveh pa huda ura dirja.

Kar žena se odloči, da nekaj bi storila,

bosa pred moža, otroka in ves trg stopila,

sama se predala glasbi v svojem plesu,

zbranih vseh poglede sprejela na telesu.

Možak vstane, ustaviti jo hoče,

za roko zgrabi, plesa njenga noče,

otroka jokata ker mami dela silo,

ljudi okrog njih se hitro je zgrnilo.

"Pusti jo!", zasliši se iz kroga,

vrti hitreje bose se plesalke noga,

mož odstopi, pústi jo plesati,

noče vsem še večjega škandala dati.

Ona pleše in glasbenik ne odneha,

pri občinstvu žela dosti je uspeha,

zbrani ploskali ji v ritmih danih,

zaplesalo zraven še par vnetih zbranih.

Prvi v družbi se brenkalec utrudi,

malce odmora zbranim vsem ponudi,

se z aplavzom poslovijo od plesalke, 

tiho sedla k svojim je, na mesto talke.

Mož trenutkov nekaj nič ne reče,

potem prijazna le beseda steče,

ne graja žene, z otrokoma jo objame,

ves dogodek z dobro voljo vzame.

Ne sodimo ljudi po naši meri,

pustimo naj živijo v dobri veri,

da njihova dejanja niso prazna,

da le v srcih, mislih so za vse prijazna.

Šibenik, avgust 2024