Šibenik

Kamen porodi življenje,
smisel stvarstva skrit ostane,
le čemu sploh kaj postane,
znano prahu le prašenje.

Zagora ta svet skalovja,
kjer se morje s Krko stika,
tisoč let nastaja slika,
Mihovila angela zidovja.

Stara skala Krešimirja,
hrvaškega gospoda dvor,
neštetih vojsk želi jo zbor,
vedno znova jo vznemirja.

Benečan Hrvatu vzame,
mestni red je Ogra izbira,
se Osmanom junaško upira,
črna smrt jo znova objame.

Skoz stoletja pa ostaja, 
zvesta Jakobu svetniku,
Bogu večnem priprošnjiku,
rod kristjanov up predaja.

Šibenik, ti luč na skali,
kras Jadrana, dom Hrvatov,
naj slovanskih zvestih bratov,
tvojo usodo vedno varji.

Kamen tvojih trgov zglajen,
splet ulic ozkih, hlad zlizanih stopnišč,
cvet kloštrskih vrtov in kras svetišč,
mnogih revnih in bogatih nog svet vajen.

Vsa ta mesta, ki po svetu,
mnogim dušam dom podajo,
božji blagoslov imajo,
dokler sloga njih je v cvetu.

Svet razumi kakor sanje,
ti popotnik, ki sem zajdeš,
vedno srečen kadar najdeš,
mir, svobodo, blagostanje.

Bog te varuj, staro mesto,
mali potepin ti kliče,
za stopinjo ne bo priče,
a svoj čas te ljubi zvesto.