Napuh

Človeka želja večna imeniten biti,
živeti dobro, malo delati in udobno stanovati,
čas prosti užiti, lepote si sveta ogledovati,
in seve, nadvse razkošno se voziti.

Gospod bahavi v svoj kraj pripelje,
voziček nov, bleščeče ves zglajeni,
zadnji model, prestižno nadgrajeni,
drag, a ne predrag, da le sosedom zbuja želje.

Takoj se predstava ulična začenja,
lepi stroj ne bo parkiran sramežljivo,
nasprotno, če se da, nadvse le opazljivo,
lastnika želja, da nobleso vidi in občuduje cela srenja.

Njega pogovori le o avtu se vrtijo,
kaj nudi, hitrost, udobnost in motorja stanje,  
moč, oblika in pospeški, njemu večne sanje,
celo najzvestejšim se že upira z baharijo.

A nesreča pride ko potrebna ni nobena hiba,
speljal je naglo, bolj slabo pogledal,
premalo, da motorista ne spregledal,
trk in padec hud, mladeniča leži telo brez giba.

V trenutku šoferja groza vsa prevzame,
saj to ni res, da to njemu se dogaja,
ne sodiš sem, nič nisi kriv, mu nekaj pravi in avtu plin dodaja,
še preden se zave kaj storil, policija ga zajame.

Grozi zapor, nakopál si probleme prave,
a priznati krivde noče, z invalidom se tožari,
odgovornosti vsake hoče se znebiti v tej stvari,
pripravljen vse storiti, da reši se težave.

Slavnega najame advokata, 
ki iz mučnih pravd brez krivde ga izvleče,
oni na vozičku pač v življenju nima sreče,
tipu s pravim avtom žal vse rata.

Napuh človeka v nekaj drugega spreminja,
kogar oslepi bahavi blišč prestiža,
se mu v očeh ljudi osebna vrednost zniža,
skrbeti vsak bi moral, da svet se ga kot dobrega spominja.