Naprej in še naprej

Suhih kosti polje, prazno prizorišče,
zaman življenje iskre na njem išče,
na časih starih prah se le nabira,
spomin podobe izginule zase zbira.

Brez preteklosti človek ne obstaja,

zgodba vsaka s prihodnostjo odhaja,

čas zavesti žive je le ta trenutek,

vse minulo v spominu zgolj občutek.

Preteklosti ni mogoče spremeniti,

prihodnost skušamo si podrediti,

minuli je trenutek izgubljen za vedno,

vsak ki pride, uide nezavedno.

Sedanjosti pečino obliva časa reka,

tok prihodnosti v preteklost jo obteka,

ta trenutek je edino kar imamo,

celoto ujeti, tega pač ne znamo.

Mimo dere prihodnje v minulo,

kar še ni bilo takoj bo izginulo,

ob nas brusi tok se neustavljivi,

dokler sami vanj ne pademo, minljivi.

Spotikamo se iz večnosti v večnost,

nevedni kam nas vodi časa težnost,

neskončnosti presek je čas življenja,

za oblast oklevanja in dolg hitenja.

Večer v modrini, se lok dotika strune,

trenutki mirni v družbi polne lune,

sekunde bežne, ritem jih zamenja,

naš čas odhaja, živim se namenja.