roža Melanija

Ob cesti majhen vrt domuje,
nič poseben, a ga roka zvesta obdeluje,
s cvetjem in zelenjem je zasájen,

zlahka spregleda ga pogled razvajen.

Za starim plotom vrtnica požene,

krasna, da takšne blizu ni nobene,

si našla prostor je za rast odločno,

v poletju razpela cvetje je mogočno.

To odliko domá le malokdo opazi,

šele tujca oko nje kras zares oplazi,

njemu ni dovolj pogled na rožo mično,

kar odpeljal vso rastlino je odlično.

Tam prek morja roža se prijela,

v razkošje polno se je razcvetela,

z lepoto svežo občudovanje pritegnila,

nje milina src se mnogih dotaknila.

Vrtnica zdaj tuje oči razveseljuje,

nje rast in moč ljudem se tam daruje,

usoda jo speljala iz majhnega je vrta,

da bi zaupala ji vlogo večjega načrta.

V naših vrtih mnoge rože so zacvetle,

ki nato po svetu širnem srca so opletle,

kot nam žal je, ker drugje so se ujele,

smo ponosni, da odlično so uspele.

Cvet Slovenski, Melánija predraga,

tvoja odločnost težave naj premaga,

postala si simbol velikega uspeha,

naj tvoja sreča nikoli se ne neha.