Praznina

Nekdo, ki ni ušel, je bil obsojen,
njegova krivda-, nikogar ne zanima,
najmanj sodnika, ki zanj časa nima,
ostala sodba in on ostal uklenjen.

Sodba izrečena, čudna in za večno,

ne bo húdo, a brez smisla ti bo delo,

ne plačila ne pohvale, koristi ne imelo,

preziran boš, osamljeno živinče vlečno.

 

Tlaka skrb postala mu vsakdanja,

vsi prepričani, da služenje zanj sreča,

vsak udarec, novo breme, užitek le poveča,

ne razumejo, da sodba ga preganja. 

Delal, delal, postal kot delo sámo,

pozabil, da je sploh lahko drugače,

pozabil, da dosojeno mu delati brez plače,

verjel, da je poslanstvo, ki ga imamo.

Vsem se zdelo, da je vse kot mora biti,

ta človek dela česar níhče noče,

zakaj že-, najbrž tako hoče,

ima ime?, če bi se mu kdaj hoteli zahvalíti.

Vse zgodbe na tem svetu se končajo,

delavec opešal in umrl v zavetišču,

stresli pepel na pokopališču,

kdo že?, aha - en delavec, po tem ga prepoznajo.

Šla so leta nekega življenja,

kar on delal ni nikomur več potrebno,

zakaj bi se spominjali posebno,

njega ali pa nekakšnega pesnjénja.

Iz niča pride in v nič se izgublja,

vmes se truda in zablod obilje nam podarja,

dela in trpi, morda kaj novega ustvarja,

a osvoboditev, le konec nam obljublja.