Doumreti

Smrt ne da se doživeti,

življenje se pred njo upeha,

ko je telesu dano umreti

čuti ostali brez uspeha.

Umrljivost, vseh bolezni je bolezen,

zdravih, bolnih, mladih, starih,

molk o smrti vsem obvezen,

o njej bi raje v drugih časih.

Bolezen predujem je smrti,

z vsako pridemo ji bližje,

le duh se upira, ko telesno strti,

gotovi uri se poklonimo najnižje.

Smrt tiči v globini bitja,

v vsaki skŕbi njena možnost,

nekaterim zlo je končnosti razkritja,

vsem vseh prihodnosti prihodnost.

Zadnja ura bo le ena,

prejšnjih bílo že nešteto,

vrnjena ne bo nobena,

kar smrti dano je za večno vzeto.

A smrt iz misli se ne vzame,

se prah končnosti zaveda,

vsako bitje, ki ga življenje vname,

slej ugasne sapa smrtnega pogleda.

Dva bregova ene reke,

eden žìvi, drug pristan na smrti strani,

dve deli pokrajini na veke,

v obeh vsi najdemo se zbrani.

Le komur dano preveslati,

bivanja razpenjeno vodovje,

mu dovoljeno spoznati,

rojstvo smrtno in smrti porodovje.

"Nič ne moreš niču vzeti",

vedó mnogi v deželi živi,

pozabijo, da dnevi šteti,

so tudi tistim, ki niča niso krivi.

Kakor rojstvo, smrt ni tvoja,

dar je milosti spočeta,

stvarjenja bo usode boja,

vdanost v zadnji uri svéta.

Naj smrt ljubimka mi postane,

ne bo me varala ne pozabíla,

modrost življenju le ostane,

kar tu pozabim, večnost bo vrnila.

Vsi, ki kraj onega ste brega,

našli prostor v družbi večni,

vdahnite nam, ki še čakamo pobega,

srčno misel-, da tam ste končno srečni.