Teža tal

Tema legla je na zemljo,
odela jo v črni žamet,
iz prsi vzela vsako željo,
v meglo mi zavila pamet.

Glava sklonjena ostane,

teža na telo pritiska,

led zavrta se v možgane,

trda pest srce mi stiska.

Trenutki slabi so mi dani,

strah hromi telo in dušo,

tesnobe vzroki niso znani,

zdi se, da bom šel pod rušo.

Vse kar je, je v moji glavi,

telo se vdaja temnim mislim,

človeka žalost je v naravi,

ne da pregnati se pogledom bistrim.

Trenutek rojen za umreti,

želim si, da vse čimprej mine,

pozabim življenje si želeti,

kar bi me vleklo, vse izgine.

Tema pride in luč si odpočije,

vsakič znova bivanju odmira,

strah pred lastnim koncem skrije,

iz vsake smrti rojstvo novo izvira.

Čas sanjanja jutro mi prežene,

ne pusti me v večnosti ostati,

zbledele slike so zmedéne,

upanje zna zora spet pobrati.

Spet nov dan in nove misli,

megla se je razkadila,

v glavi utihnejo nesmisli,

strahove noč je zopet vase skrila.