Vse najboljše

Gospodar je sla poslal z ukazom:
"Najdi mi najboljšo stvar na svetu!"
Sel z zaprepadenim obrazom,
najprej k modrecu poda se po nasvetu.

Na gori modrijan samuje,

v stiski za pomoč ga sel poprosi,

mož premisli in tako svetuje:

"Ljudi vprašaj, dobro vsak v srcu nosi."

Poslanec gre in se v vasi ustavi,

vesela družba svatbo tam praznuje,

vpraša nevesto, najboljše kaj je, pravi;

"To ljubezen je", se iz dekleta usuje.

Pot naprej njegovim nogam se pomika,

v deželo pride, kjer vojna je divjala,

padlega vojaka matere žalost prevelika,

"najboljši mir je", iz srca dejala.

Še dalje išče najboljše se na svetu,

v svetem kraju sel romarja pobara:

"Največ je vera, kar človek prida cvetu

življenja in Bog nikoli ne prevara".

Mladenič utrujen že od potov,

veliko zvedel, a ničesar našel,

zaželel si vasi je rojstne plotov,

se končno pri materi je znašel.

Ko zaupa ji težave, žena mu dejala:

"Sin moj, odkar sem te rodila,

ti si najboljše kar mi božja volja dala,

in edini strah mi je, da bi te izgubila".

Sin matere odgovora je ganjen,

premišlja in spozna da našel je kar išče,

sveta najboljši dar doma je najden,

ljubezen, mir in vera, matere svetišče.

V solzah se od matere poslovil,

pred gospodarja bo težko stopíti, 

odločen, da resnico bo govoril,

in kar je izvedel, mu ne da dvomíti.

Prišla resnice ura in sel se zagovarjal:

"Veliko obhodil in mnoge sem izprašal,

kdor ljubezen, mir in vero bo podarjal,

ta bo svetu, kar najboljše je, prinašal."

Gospodar naguba čelo in pogleda:

"Kdo je, ki to zmore narediti?"

Mladenič srčnega poguma se zaveda:

in reče, "Moja mati to je, prečastiti."