Spomini

Kaj je prvo česar spomniš se?
Pri meni, neko davno sankanje,
in ledena kepa, ki na tla me zbila,
ustrašili se stari, da me je ubila.

Slike in obrazi v moji glavi,

davno čas vas že preplavi,

vse vmes drugače je postalo,

le par drobcev kepe je ostalo.

Nekaj si zapomnim dobro ali pa slabo,

kdo ve, zakaj je to tako,

podobo neko prazno vidim desetletja,

pomembnejšim pa ni tam preživetja.

Včasih prešine me, "to mora v spomin",

a ne gre in ko najde slika se iz davnin,

ne vem kaj sploh tam delam zraven,

spomin na to ostal je raven.

Baje spomini so zaostanki v zavesti,

povezave, ki ne uspejo se razplesti,

kot krama na možganskih dilah,

nekaj kar nam svaljka se po žilah.

A kot s staro kramo se dogaja,

ko jo gledam, v srcu mešano postaja,

in tudi spomine imam vse bolj zase,

več jih pride, bolj se umikam vase.

Od spominov sicer se ne da živeti,

razen v knjižnjici in vinski kleti,

a brez njih ostali brez bogastva vsega,

življenja smisla ne vidimo brez tega.