Bil sem tam

Enkrat na poti ostal sem sam,
ne vem več kje, a bil sem tam,

ne vedel kam, a šel sem tod,

vseeno kod, nekam pelje vsaka pot.

Potem prišel sem spet drugam,

v kraj, ki zdaj ga že poznam,

tu se počutim kot doma,

pa naj bo dom, vsak ga ima.

Svet splet različnih je poti,

nastale nove so kjer starih ni,

vse za ciljem se premika,

podoba izginja, vedno nova slika.

Kaj sploh pomeni nam,

če smo bili kdaj tam,

svet pač pripada tistim, ki živijo,

in vse kar imajo z njim delijo.

Vsak prostor začasno le zasede,

v svoje okolje ponosno se posede,

češ, tu moji predniki so bíli,

a sveta tudi oni niso naredili.

Kolikor je hiš, nekoč bo podrtij,

od vsega drugega ostale le smeti,

na njih zgrajeni bodo novi póti,

nekoč propade, česar se človeštvo loti.

Zemska pot je gradnja ruševin,

prek truda, žrtev, bolečin,

čudež kvečjemu ta volja neuničljiva,

za dela večnosti, a vsa minljiva.

Vsi bili nekoč smo tam,

na svetu, ki nazadnje ostal bo sam,

bitje človeku začasen je oklep,

zida ali ne, v razvalini mu je sklep.

Ko nekoč spet se znajdem tam,

vem, da takrat ne bom več sam,

z mano boste tudi vi,

dom večni nekje se nam gradi.