Kancer

Prvič sem jo v čakalnici zagledal,

prišla nekaj je iskati,

nemočna in lepa stala je pred vrati,

kot belo vrtnico bi v rosi gledal.

Sam takrat čakal na pregled še eden,

diagnoza prava - operacija sledi,

ne vemo, kaj lahko se še zgodi,

a njen pogled ostal spomina vreden.

Potem minili meseci in leto,

obiski oddelkov postajali vse daljši,

upi na ozdravljenje vse krajši,

misel jasna, da življenje bo pač vzeto.

Enkrat ko spet taval po hodníkih,

belo vrtnico opazim v modri halji,

krhka in prosojna v svetlobi mali,

nagovorim, iz želje jo po stikih.

Pové, napaka je zdravnika,

da ona tukaj je pristala,

napačna terapija se ji dala,

zdaj čaka, da uredi se krvna slika.

 

Včasih sva poklepetala,

nima otrok, ker svet pregrd se ji zdi,

jaz sem šel domov, z izvidi novimi,

a vrtnica, na oddelku je ostala.

 

Sem vsi se vračajo in tudi jaz,

prišel nazaj med stene te nesrečne,

preiskave in terapije tečne,

po labirintih spet iskal kak znan obraz.

 

Vprašam sestro, mi pokaže kje je to,

pogledam v sobo eno in še eno,

pri oknu posteljo v cevke zapleteno,

belo vrtnico, drobno, z napravo speto. 

Stopim blizu, se zaveda,

nasmehne malo in dahne da je bolna,

se hočem šalit, da takšnih bolnica je polna,

ne govori več, le prijazno me pogleda.

 

Potem tako bilo je, kot pač je,

mene mrcvarijo naprej,

do kdaj držalo to telo, bogvej,

a beli vrtnici jeseni osulo listje se.  

Še enkrat so spustili me domov,

morda zadnjič na tem svetu,

kaj dal bi, da spet vidim jo v cvetu,

ki na gomili beli vrtnici pognal je nov.