A kar tako?

Brez pomena, a posebno
razlagati sploh ni potrebno,
pač srečal sem pogled drugačen,
ostal po njem sem kot označen.

Mislil sem, da ni mogoče,

v prsih je postalo vroče,

z očmi kot plamen me zadela,

takoj peč hladno razžarela.

Res bil žejen sem ljubezni,

kot ozdravljen po bolezni,

ko želiš spet zaživeti,

zamujeno dohiteti.

Ženska je bila konkretna,

ulica takrat prometna,

ko sva se srečala s pogledom,

poskusil s starim sem obredom.

Za njo sem stopil in jo vprašal:

"Pozdravljena, ne bom odlašal,

tako z nečim me pritegneš,

ne bi rad, da kar pobegneš."

Za trenutek je zastala,

me z očmi spet poiskala;

pogum mi za besede dal občutek:

"A mi podariš trenutek?"

 

"Kaj pa je?", me mirno vpraša,

začutil sem, da me zanaša,

"Rad bi s tabo šel na kavo",

mi je najprej padlo v glavo.

 

"Je ne pijem in zamujam,

ker težko se zjutraj zbujam,

mi mali vso noč ni dal mira

in večji v vrtcu se obira."

 

Ah, ta stvar je izgubljena:

"Torej mamica si zaposlena ...",

nekako vljudnostno izdavim, 

"potem bo bolje, da ne gnjavim ...".

 

"... in tudi žena poročena,

z možem, ki mu je služba dragocena,

zato za vse sem v glavnem sama,

bolj sem sužnja kakor mama." 

 

"Če res bi rad pil kavo z mano,

zdaj, ko ti je vse že znano,

proti večeru nas obišči,

dam naslov, pa ga poišči."

 

"Nam kaj o sebi boš povedal,

pa na otroke boš pogledal,

medtem ti skuhala bom kavo

in si malo odpočila glavo." 

 

Se že oziram kako bi utekel,

iz tega pogovora se izvlekel,

gospa pač ni le očarljiva,

ampak tudi iznajdljiva.

 

"Kaj pa mož ...", iz sebe stresem,

zdaj pač drugačna je ta pesem,

"Brez skrbi, ni ljubosumen,

pravi, da ni več neumen."

 

"Glej, ta naslov si zdaj zapiši,

pa otrokom kaj nariši, 

jim boš pravljico povedal,

da ne boš samo posedal."

"Bom ...", je padel moj odgovor,

da le zaključi se razgovor,

potem naprej je odhitela,

ko me dotolči je uspela.

 

Kar iskal si to si našel,

v lepi godlji si se znašel,

to v sebi sem premleval

in se z mislimi zadeval.

 

V to ne morem se spustiti,

kaj mi zdaj je tu storiti,

če grem, v zmedo se podajam,

če ne, lažnivec spet ostajam.

 

A pesnik razpleta vam ne daje,

naj bralec izmisli si ga raje,

časi so pač danes taki,

da lahko so srečni konci vsaki.