Werner K. H.

Resnica sama sebi znana,
v čute trdno vkopana,
vse ostalo je verjetno,
se le od daleč zdi kompletno.
 
Motrenje spremeni resnico,
pogled skrije za meglico 
nam kaže tisto česar ni,
nič, ki v nič se spremeni. 
 
Stvarstvo je zgradila misel,
položila ga v smisel,
kot so gradniki prepoznani,
sami sebi smo neznani. 
 
Jajce ni bilo pred kuro,
čas je brez opravka z uro,
v prostor-času nekaj se pojavi,
ko se mreža možnosti sestavi. 
 
Govorica pračloveka, 
kot neudobna je obleka,
misel se za znanje vname,
a beseda smisla ne ujame.
 
Kar znanost novega predstavi,
resnice prave ne sestavi,
za čas spoznanja predočuje,
neznanja brezna zapolnjuje. 
 
Resničnost vzajemno prepréžena,
vez gledalca in predmeta obrnjena,
kar ne opazi se, ne obstaja,
le zavest v dogajanje prehaja. 

Spo-znanje sebi nas približa,
modrost v stvarstvu se poniža,
majhni postajamo še manjši,
resnice oklepi so vse tanjši.

Modrost velika, še večja žalost,
kar prav je naj prinese znanost,
očem skrita je dobrota,
s spoznanjem združena celota.

Gotovo, da vse je negotovo,
kako, ne zvemo zagotovo,
obstojimo ponižno pred celoto,
s čudenjem srce napolnimo z lepoto.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Kres v Peklu

V dolino rdeče sonce se ozira, a srcu misel ena ne da mira, zakaj se stvarstvu takšnega čudesa, reče Pekel in raje ne nebesa. Svetloba nežno spleta se z zelenjem, svežino zraku potok da s šumenjem, duh v  mraku vrne se k telesu, večerna pesem ptic nas vabi k plesu . Lepoti ime nesrečno posvetili, in jo tako pred zlobnimi očesi  skrili, naj raje strah nevedneža prežene, dokler škode Peklu ne stori nobene. A kaj če Krésnik, ko h Gori pot si išče, v Peklu najde svoje skrivališče, za boj s Kraljico kačjo se pripravi, ko moč in mir povrne si v naravi. Zdaj mi krésniki, v boje svoje ujeti, kraljici kač poskusimo se upreti, zalega strúpi nas in meče v bolečine, v tega  Pekla hladu brž  trpljenje mine.   Čarovnija kraja večja od pogledov, noč kresa čas skrivnostnih bo obredov, besede umaknejo se vzdihom duše, pozabljeni duhovi lezejo spod ruše. Leto obrača se v novo dobo, obroč ognjeni kuje luč s svetlobo, govorica stvarstva tukaj vsem enaka, Krstnika  svetega naj ...
Preberite več

Lisca

Srečnih travnikov je sočna paša, lepa Lisca, kraljica sonca naša, mladenka, igriva večno in prevzetna, nje svežina, vsakomur prijetna. Ji jutra gozdni hlad prijazno boža, jasnini vrh v dan odpira se kot roža, mehkoba širnih pašnikov vabeča, v razgledih se z obzorjem daljnim sreča. Polna svetlobe od Snežnika do Triglava, kot bisernica v dolini sije Sava, na srčnem robu Karavanke in Gorjanci, Kum, Boč, Sljeme, njeni so izbranci. Zeleni raj je njeno ime pomladno, pozimi si tančico belo odene lice hladno, vrisk poletja vabi kosca v košenine, meglena morja v jesenske mesečine. Mnogim življenja veselje je nasula, srčne vzdihe v zvezde jim odplula, spominov polna naša gora srečna, planincem ljubica ostaneš večna. Darov obilje pohodnikom nasipaš, moč življenja ob praznikih utripaš, vsem dobra volja sama se ponudi, kdor v naravo njeno veselo se potrudi.
Preberite več

Mamam

Velikokrat za vse so same, v skrbeh te naše drage mame, otroci nam nekakšna  so usoda, a brez mame, ni življenja ne poroda.   Prva je, ki se je okleneš, na obraz nasmešek ji nadeneš, te ujela je za roko, ko si shodil, korake prve njen pogled ti vodil.   Mama ni poklic kot kakšen drugi, ne pripada ji medalja po zaslugi, le srca ostanejo povezana za vedno, kar je v življenju tudi največ vredno.   Ne pozna nihče te kakor ona, ljubezni tvojega iskanja krona, česar manjka v življenju vsakdo išče, a v srcu maminem je vedno zatočišče. Vselej tu nekje je, ko jo iščeš, morda jo zdaj premalokrat obiščeš, kako tiho vse življenje je ljubila, spoznaš potem, ko te je zapustila.   Draga mama, vedno bodi z mano, posebno vez imava v srcu stkano, tukaj nič ljubezni tvoje ne preseže, a večnost naju enkrat spet poveže. 
Preberite več