Dolgotrajna

Lahko hrbet jim obračaš,

rečeš, da se te ne tiče,

časa tek da še ne kliče,

obletnic trkanje zavračaš.

A kot prah na okensko polico,
se leta sipljejo na glavo,
mladost so vzela in postavo,
življenju vrnila z resnico.

Kot gorska stena se okruši

in hrastu korenina zgnije,

silaku hrbtenico zvije,

ko let nabere si na duši.

Rada starost skrb podarja,

ki mladosti še neznana,

na pot kot senca bo poslana,

ko v duhu si tesnobo ustvarja. 

 

Saj živeti je veselje,

ko pomlad razširi krila, 

a zima spet ledovje bo spustila,

na srca samotnega cvetoče želje.

Tê pózna leta premrazíjo,

telo v grozi že trepeče,

sestra smrt uspavanko šepeče,

otrokom svojim, da zaspijo.

 

Ko živo vse se bliža koncu,

želi si mir in zatočišče,

srce osamljeno tolažbo išče,

hrepeni ozebla duša k soncu.

 

Ostati v krogu svojih dragih,

odhoda želje vsem so zadnje,

a novi slog prišel je nadnje,

ni časa za ljudi v bogatih časih. 

Živelo se nikoli bolje,

v obilju praznem dan preteče,

a malokdo pozdrav tej sreči reče,

kjer kruh ostaja, za življenje zmanjka volje.

Zdaj imamo ustanove,

ki skrb za drage so prevzele,

dolžnosti so otrok sprejele,

in življenja, ki predala so darove.

 

Mati preskrbela je otroke,

postara se telo in onemore,

skrbeti zase več ne zmore,

a med svojimi ne najde skrbne roke.

 

Zdaj življenje ji med tujci steka,

v kraju, ki ga ni poznala,

nasmeh pokaže, a v srcu bi jokala,

zaman želi si svojega človeka. 

Kako rada obkrožena z vnuki,

prebujala se v jutra bi domača,

doma sreče pač se ne preplača,

ljubezni ne zamenjajo naúki.

 

Življenje lepo si, a plačaš kruto,

sprejemaš me, dokler ti služim, 

nekje pozabljen se nekoč pridružim

njim, ki preromali so s križi svojo pot posuto.